Imaste tudi točke v življenju? Take kratkoročne in dolgoročne, da se jih veseliš in da beden čas vmes mine. Jaz jih imam ful. Imam take dnevne - popoldne grem jest torto in zato bom zdaj bolj pridna. No, obstaja tudi verjetnost, da bom šla vmes tudi malo poležavat. Za vikend grem vikendarit, maja je ena tona hudih koncertov (med drugim!), pa naslednji vikend se začne Park Tabor, kjer bomo tudi trapezovci. Pa poletje je tudi ena velika točka in septembra bo treba it kam po svetu. Če bom, seveda, vmes pridna. Imam pa seveda rada tudi nepredvidljive točke v življenju. Tak je bil pondeljek, ko smo šle na morje. In na fotki je Ada v tistem ponedeljku.

Ful rada imam kavbojske srajce. Naredijo mi še širša ramena in tako imam legitimen razlog za bit nesrečna skoz. In ne znam makrameja in vsi listki so potrgani, tako ne bom nikoli tega znala. Saj v bistvu niti ne vem, če si želim znat makrame. In strah me je barv in tako bom za celo življenje uporabljala sam tri. In mrtvih krav kot tepihov nisem nikoli štekala. Tako, nič novega v življenju Nine Urh.

V naši vasi imamo prav posebno gospo, Branko Bridovo (Branka ji je ime, Bridovi pa se reče pri hiši). Mislim, da nima interneta, tako da lahko malo opravljam. Branka je lani imela 90 let, ampak ni pustila, da se ji zoorganizira rojstnega dneva pod lipami. Branka je bila včasih zdravnica, zdaj slabo sliši, nosi oversized peliče in je velika manj kot meter petdeset. Branka rada ustavlja ljudi po cesti in govori na dolgo in široko o kakih zdravilnih filtrih in šentjanževki. V glavnem, enkrat smo ji pomagali nekaj čistit in jaz najdem to knjigo/zbirko pesmi Srečkota Kosovela in grafik Lojzeta Spacala. In rečem: ‘Uau’. In Branka reče: ‘Ah, Spacal, prasec! Vrži to knjigo v smeti.’ Nisem jo vrgla v smeti. Je ena mojih najljubših knjig na polici ever. Enkrat bi ful rada delala kraške krajine kot prasec Spacal.

Imam nov fotoaparat (hvala, Jure!) in včasih slikam tudi pokončno. In naša soseska je polna magnolij in hudih stavb. In fasade in rože so super stvar. In super je, ko lahko odpreš okno, glede na to, da je predvčerajšnjim še snežilo. In jaz sem čisto preveč veselim tega poletja, predvsem zaradi vseh projektov (med drugim), zaradi trenutkov, ki jih bom preživela z ljudmi, ki jih imam rada. In zaradi ponedeljkov, ko se gre dihat morski zrak in jest d best quishe na strehi, kar tako, ker lahko. In torkov, ko se pije kava opoldne in se pride domov zvečer in srede, ko sediš v prazni Stari Ljubljani. In četrtkov, ko poslušaš o Japonski in petkov, ko se gre plesat. Za vikende bo pa itak najlepše. In zaradi trenutkov, ko bom sama s šopkom rož na mizi.

Sem in nisem. Se mi da in se mi ne da. Bi dihala in ne bi dihala. Bi bila sama in ne bi bila sama. Bi gledala v bel strop in ne bi gledala v bel strop. Bi se imela fino, ampak bi bla tudi malo žalostna. Ja, najtežje je bit jaz.

Ufuram trend nošenja čopa ob strani. Mina je rekla, da je to tako samurajsko, sam jaz sem celo jutro iskala fotko samuraja s postrani čopom in nisem našla nobenega. Tako, da bo tole kr moj trend. Nimam tako dolgih las kot na ilustraciji, imam pa tako čist novo srajco!

In še updejt - tale trend je najbolj uporaben pri popoldanskem poležavanju.

Zjutraj sem sedela na kavi s frendicami iz rodne grude, ko me M. spomne: ‘Nina, a nimaš ti danes obletnice samostojnosti?’ Čist pozabila na ta veliki dan. Ja, čas res beži, ko se zabavamo. In da ne bo kdo misli, da se skooooz sam zabavam. To leto je bilo delovno eno najzahtevnejših in najproduktivnejših. V tem letu sem se družila s samimi krasnimi ljudmi. V tem letu sem spoznala tisoč novih ljudi, ki me je vsak posebej očaral. V tem letu sem se naučila risat figure od ljudi. V tem letu sem spoznala ljudi iz Trapeza. V tem letu sem odkrila, da je coworking najboljša stvar na svetu. V tem letu sem tudi veliko jokala in stokala. V tem letu sem spet začela delat iz svoje spalnice. V tem letu sem ful vozila s kolesom. V tem letu sem bila srečna. To je odstavek zame.

To pa bo odstavek za druge. Hvala vsem naročnikom, hvala vsem, ki verjemete vame, hvala vsem, ki potrpiste, ko zamujam. Hvala vsem ljudem, ki ste okoli mene. Zaradi vas sem boljša oseba. Hvala Lukatu, Urški, Nini M., Nini R., Adi, Nuši, Meti, Daniju in Mihatu. Hvala vsem, ki verjamete, da je coworking najboljša stvar na svetu. Hvala vsem, ki me pustiste, da sem enkrat na mesec slabe volje. Hvala moji spalnici, da mi pusti delat. Še enkrat hvala Ajdi za kolo. In res zares hvala vam vsem.

In čeprav je bilo super leto, komaj čakam naslednje leto..

ps: Ilustracija je naslovnica četrtkovega Goodlife-a. Več v prihodnji objavi.

Dostikrat me ljudje sprašujejo, da kako se mi da pisat blog. Saj se mi ga ne da. Ampak sem pač oseba, ki bolj funkcionira, če povem stvari. Plus, da grem brat stvari za nazaj in se čudim, kako bedasta sem bila včasih. Pa tudi malo dnevnika je noter (vsa potovanja, inspiracija in nesrečni dnevi). Mi pa zelo veliko pomenijo vaši komentarji, nasveti, tudi kake oštre besede,.. Tudi sem vesela ljudi, ki mi rečejo ‘Te berem, veš. Ne komentiram, ampak te berem’. NI panike, lene ljudi podpiramo na tem blogu. In potem pridejo dnevi, ko me v nabiralniku čaka knjiga, ki mi jo je poslal bralec mojega bloga. Kar tako. In je res super občutek. In sem srečna, tudi če je najgrše vreme na svetu.. Hvala.

Z odprtimi usti občudujem ljud, ki znajo bit tiho in govorit le, ko je nujno potrebno. Blagor jim, ker so se rodili s tako gensko zasnovo. Sem guglala, obstajajo neke vaje, kako si bolj tiho, ampak po moje je ful težko. Po moje je lažje se preselit kam daleč stran, mogoče na Japonsko, ker seveda ne govorim Japonsko ali pa na kak samoten otok. Mogoče si bom pa samo ‘tiho’ napisala na čelo.

UPDATE - Mama me je je glih poklicala, da če bom tiho in držala v sebi, da me bodo ledvice bolele. Ha!

Priznam, če bi me do nedavnega vprašal, kako zgleda ohrovt, ne bi imela pojma. Sem fenica brstičnega ohrovta, za ta velikega mi je bilo vseeno. Doler se nisem zaljubila v njegove žile. In barvne kontraste. Na mizi bi ga imela. In ja, čist preveč razmišljam o zelenjavi.