Te sedem zadeve so mi smešne, ampak ker sta me potegali kolibri in kajakaja (če je še kdo, naj dvigne roko) objavljam sedem stvari, o katerih sanjam.

sanjam o ljubezni na dosegu roke.
sanjam o filingu pod zastavicami.
sanjam o hiši na brezskrbnem oblaku.
sanjam o svoji tipografiji.
sanjam o svojem menedžerju in računovodji.
sanjam o čistem objektivu.
sanjam o ribi, ki bi ji zaupala svoje težave. nič ne bi bilo narobe, če bi bila ta riba zlata.

Vem, ne morem se jih nagledati. Čeprav jih ni več gor. ;)

Utrinek iz mojega mini žura z razlogom. Bilo je krasno kul, res hvala vsem, še posebej tistim od daleč in tistim od blizu, prijateljicam za paprike, kremice in pingvine, sestri za najboljše lepinje (in ostale dobrote) na svetu, bratu in njegovi punci za uštimanje najboljšega terasastega vzdušja ever, tistim krajinarjem v grupi, pridni fotografinji, tistim, ki so čakali igrice,  dvema fantoma za znižanje starostnega povprečja, vsem, ki ste pridno jedli in hvalili muziko s polnimi ustmi, pridnemu Flipu, fantu z vinom in pa fantu z najboljšim mesom, prijetni družbi, ki je ob polnoči z mano srkala chianti, pa ziher sem jih še ene deset pozabila. Priznam, da si ne bi mogla zaželeti lepšega praznovanja mojega zadnjega dne v devetindvajsetem letu.

na popoldanski žur s tridesetimi razlogi v reku.

Jagodnika (košarkaška reprezentanca, za tiste, ki ne sledite). Po zaključku evropskega prvenstva nismo bli dosti žalostni, ampak smo se ob kavi zmenili, da organiziramo srprajs sprejem za našega vaščana (ok, tehnično se je odselil, sam se nismo pustili zmest). Akcija je stekla blikovito - vsak se je za nekaj angažiral, pridne gospe so vklopile pečice, možakarji so donirali šnops in ostalo pijačo, bend si je rezerviral termin, jaz sem napisala plakatke, kolegice govor in.. Prišlo je ene 10 ljudi manj kot v Ljubljani, ampak je bila fešta za znoret. Še bolj je norel vidno šokiran Goran, ki je moral v šlapkah sprejeti čestitke od  več kot 300 ljudi! Še zanimivost: za darilo smo mu poklonili zlato medaljo, ker nas ne briga ne Fiba, ne sodniki,  na kateri je pisalo: Za nas si evropski prvak!

Še dobro, da je jesen, da si malo popravim barvno shemo na blogu.

En shematični pregled mene 24let nazaj in 24 minut nazaj. Jaz sem tista z očali. In še mamin komentar na spodnjo fotko: ’tisti dan sem bila daleč najbolj siiiiitna v življenju, da so me mogli slikali.’

ps: nimam jih še 30.. to so samo priprave na nedeljo.

V veliko čas mi je bilo sodelovati pri knjigi Vas, ki je več ni dr. Livia Jakomina, ki je zbral zgodbe prebivalcev Pobegov. G. Livio je človek, ki ima v svojem kašetini na kupe zgodb in anekdot, ki prav fino sedejo ob kozarcu malvazije. Knjiga je še prav posebna, ker so v njej predstavljena zadnja dela slikarja Zvesta Apollonia.

ps: se opravičujem za odsotnost in sporočam, da bo trajala še nekaj časa, ker grem na Poljsko preverit kakšne prtičke si želijo naši fanti..

Zadnje čase je naš pes ful slabe volje. Upam, da ga bo ta objava vsaj malo razveselila..

Kvačkanje in košarka imasta zadnje čase kar veliko skupnega, vsaj pri meni. Ker med spremljanjem hitro ratam živčna, še posebej v primerih, ko oseba z 216cm (imen ne bom omenjala) ne skoči po odbito žogo oziroma dovolj bi blo, če bi vsaj roko stegnil! Če bi jaz imela 216cm.. V glavnem sem pogruntala, da je kvačkanje idelana zadeva, da mirno spremljam tekmo. Zaenkrat fanti igrajo super in tudi moji vzorci so lepi in enakomerni. Če pridejo domov s kolajno, bom vsakemu en prtiček skvačkala, majkemi… ;)