Leto nazaj, 31. marca 2009 je bil Ninin zadnji dan službe v javni upravi. Tehnično sem koristila še zadnje dni dopusta (in tako ravno ob tem času srkala kafo in jedla jabolčno pito s smetano z Mašo in Špelo iz Mimoods sredi Amsterdama), ampak na papirju sem sedela za isto mizo, za katero sem sedela skoraj šest let. In ko sem stala na vrhu terase amsterdamske knjižnice in gledalal mini človeke in kolesarje, me je stisnilo pri srcu, kaj za vraga sploh počnem. Da če sem mal blesava, al’ kaj? Odgovore na ta vprašanja dobite jutri, ko bom praznovala eno leto samostojnosti.

Med delovnim dopoldnevom, ko se je prva nadaljevanka zloudala, sem malo probala ta nove muji kulije. Rišejo enako kul kot ta prvi. In starih tet ni nikoli preveč ;)

Prošnja: A bi me kak foto majstor naučil kako naj naredim vse fotke enako bele. Brez studija in kakih posebnih dežnikov in luči. Sem tako žalostna, ker pri 30tih ne znam naštimat ene in iste bele. Res velika žalost.

Ko te v poštnem nabiralniku čaka taka kuvertica, veš da ne more it nič narobe. Pri Tinyred sem si zadnjič privoščila malo jelenjadi, dobila pa celo pošiljko!!! A ni koledarček nekaj najbolj kul na svetu!! ;)

Thereza, you are amazing! Thank you, thank you for everything, I love the dears and the little red calendar is soooo cool!

Še preden vsi zastokate: ‘oh, pomlad..‘, naj vam podam dejstvo, da sem tole fotkala v bundi!!!! ;)

Hm, tipično zame. Ko fotkam z lomoti, dobim navadne fotke, ko pa fotkam z navadnim fotičam, dobim lomo fotke. Tole zgoraj so prve zorki fotke. Naučila sem se pomebnih lekcij - da morem nujno nehat fotkat na enoleto pretečen film (sumim, da so fotke kosmate, ker je film staaaar), da tisti gumbi na fotiču z zaslonkami in časi, niso tam zastonj, da morem nujno povečati iso in da se morem met fanj. Kljub neupoštevanju vseh teh stvari, so mi slike so zelo všeč. In to je najbolj važno.

Magnolija, vrba in pitane mačice. Amapk nisem sto procentna. Sto procentna sem, pa da je zunaj že skoraj sopara. Se bomo šli danes eno igrico, ki se kliče optimizem, a je prav!!

Da ne bo slučajno kdo mislil, da je pri nas konec… zime. Na-aa. Smo v polnem teku. ;)

Uf, dve objavi na en dan. ;) Pred kratkim so me kontaktirali iz portala Dom in stil, da za njigove zveste bralce pripravim ilustracijo, ki bi si jo potem lahko vsak sprintal in si polepšal svoje  stanovanje, delovno mesto, garažo ali .. Vabilu sem se odvzala, še posebej zato, ker imam rada ta artiš blogerski svet, pa tudi.. nisem še dobila naročila, ki bi vseboval samo ilustracijo. Enihu, da ne bom nakladala.. povezave do pomladnega šopka in povezava do drevesa. Kako fino pa vse skupaj zgleda, pa si lahko pogledate v stanovanju Eve Sardine. Če bo ilustracija visela še pri kom drugem, kaj sem lahko toliko firbčna in vidim kako fino zgleda tudi pri vas? Hvala, prosim.

Ko sem bolana, čičkam. Tale je nastala včeraj na kavču. Gospa, ki ima solato v laseh.

Ps: Samo še danes in jutri lahko naročite značke!! Da ne bo potem kdo jokal in stokal! ;))

Vem, da sije sonce in da je oh in sploh lepo. Ampak jaz, ki sem verjetno edini človek na svetu, ki faše angino sredi julija, sem tudi sedaj, ko postaja toplo, vsa premražena in podhlajena. Poleg tega je pomlad do našega konca Primorske zelo nesramna - ponavadi pride s tri tedensko zamudo. Ne pretiravam. Pri nas so češnje julija. Živ kriminal. Če me bere kdo sz (zanalašč tako napisano) Podgrada, naj prikima. Takoj!! V glavnem - ne bodi ga lena, sem si omislila eno pomladno napeljavo. Tako na ekranu, ki tudi pomaga. In ker že tipkam - bom moj virtualni prostor namenila še prijateljici, ki je danes povedala nekaj lepega. Zelo, zelo sem vesela. Res. Zares. Tri krat hura.

opomba avtorice: in za vse, ki vas bo presenetila moj način ilustracije. Tako jaz skiciram, takih korit na palčkah imam na tone papirja. Ampak mi skener nekaj ne štima, zato tokrat prilagam digitalni zapis mojega čečkanja.