Ko sem včeraj gledala vesele obraze po dnevniku, češ zmaga je naša, me je sililo na jok. Včerajšnji dan, izkušnja čiščenja Slovenije, je bila zame ena sama beda, jeza in žalost. A, ker sem bila predkratkim opozorjena, da vedno najprej pokritiziram in šele nato pohvalim, sedaj začnem s pohvalo. Najprej hvala vsem, ki vam ni vseeno v kakšni svinjariji živimo. Če ponavljam za velikimi mesti in navedem statistiko, se nas je ob devetih zbralo okoli 20 ljudi (med njimi so šteti tudi otroci in dojenček) in 18 skavtov iz Ilirske Bistrice (predvsem osnovna in srednja šola), ki so prišli pomagat na naš del občine. Nekaj ljudi je čistilo samoiniciativno, nekaj tudi popoldne, v petek so čistili tudi osnovnošolci. Pomembno je dejstvo, da ima Podgrad približno 500 prebivalcev, torej.. manj kot 10% prebivalstva! Skupaj smo pobrali za okoli 8 kontejnerjev smeti (ocena strica iz komunale).
Še preden začnem s ta žalostnim delom objave, bi rada razčistila še eno dejstvo o Podgradu, ki ga ne najdete na wikipediji. Prebivalci Podgrada se delimo na domačine (tisti, ki imajo korenine iz Podgrada) in priseljence (predvsem pred 30 leti, ko je v bližini našim očetom in mamam kruh dajala tovarna Plama). In meja med nami je močna. Ko sem delala v javni upravi mi je predsednik krajevne skupnosti, ko je seveda potreboval eno uslugo, rekel, da mi po 25tem letu podelijo državljanstvo Podgrada! Sedaj mu še enkrat sporočam, da ga ne potrebujem! Ker včeraj me je bilo sram, da živim v takem kraju. Verjetno ste že razbrali, da se je krajevna skupnost distancirala od tega projekta oziroma ne bom omila zadeve - bila je proti tej akciji! In tudi iz vrst domačinov je bilo le par pridnih rok. Pa imamo aktivne gasilce, nogometaše, za pusta se zbere okoli 100 ljudi,..
Soseda me je včeraj tolažila, pa saj smo naredili veliko delo. Se strinjam. Ampak odprli smo le majhno rano! Vsakič, ko smo naleteli na odlagališče, smo ugotovili, da stojimo na najmanj 3 metrih smeti, da bi potrebovali najmanj bager, če bi se hoteli resno lotili zadeve. In bili smo le na štirih divjih odlagališčih. Baje, da jih je še najmanj trikrat toliko. In kakšne smeti - take iz gospodinjstev, še v vrečkah ‘ohranimo naravo čisto’, pa gradbeni material, domača lekarna, štruce kruha, pol kopalnice,.. Ampak najbolj me je šokiralo, ko smo naleteli na ogromne močne plastične vreče (ene 8 komadov), v katerih je bilo pograbljeno jesensko lisje! Zmrazi me, ko pomislim, v kakšni kulturi ljudi živim!
In ko misliš, da žalosti ni konec. Ko smo včeraj zaključili z akcijo, smo šli na zasluženo kosilo, ker seveda malice nismo imeli. Z bratom sva se tričetrt ure kasneje odpeljala do zbirnega mesta, da bi nekako ločila surovino od ostalih smeti, in glej ga zlomka - zraven je stal že kubik lično zloženega trnita!! Pet metrov stran od osnovne šole! Odgovoren krajan nam je tako nakopal še inšpekcijo in račun za odvoz. Slava mu!
