Za zadnji koncert v nizu glasbenih večerov 2009/2010 sem si privoščila malo mojega abstraktminimlizma. Ok, priznam, naredila sem še bolj konfuzno verzijo, a sem se za blagor poslušalcev na Ptuju odločila za to verzijo. Tale gre na steno moje kancelarije! In adijo, glasebni plakati, do septembra!

Danes mi dež paše. Verjetno je moje telo potrebovalo  chillout mood, tako da sva danes srečna oba (jaz in moje telo). Pa še noro dobra zanimivost - medtem, ko sem nalagala te  fotke na flickr je po Valu 202 zadonel ta komad. Majkemi paše za danes. Pa še naslov komada.. Foto viva. Pa še prasketanje v ozadju. Boljše ne more bit! Tri krat hura za taka naključja!

Po prejetju parih mejlov, če sem še živa, sem bila prisiljena se javiti. Te dni sem na divjem tempu (recimo trenutno se nisem zgodaj vstala, ampak nisem šla še spat). Ok, priznam,  si tudi privoščim - Florence je bila fanstastična!!!! Pa včeraj sem bila na prevelikem sladoledu v Izoli- ampak vse ostale sekunde pa sem v konstantni gužvi. Sploh ne upam pogledati koliko rssjev se mi je nabralo. Tako da, mogoče bo še drugi teden bolj skromen z moje strani, ampak ko bom na času, obljubim po dve objavi na dan! Majkemi!

Manjši updejt na strani (razen uvodne ilustracije). Iz takih lončkov pijejo samo ta najbolj ekstra pridni! Recimo, jaz iz njega ne pijem.

Ta teden delam kroge - danes smo šli en krog po Slavniku. Ok, tehnično smo najprej mogli pridet gor in šli smo po ta najlepši nemarkirani poti. Ker smo s sabo imeli nadebudno in nadvse pridno E. smo opazili vse rože, hrošče, vejice, ki božajo in še klanec Petre Majdič (tako sem ga poimenovala jaz, ker vedno, ko grem v ta klanec, gledam v tla) smo premagali kot za šalo. A ni na vrhu Slavnika Toskana?

It v Koper na sestanek in se potem zmenit za kavo (beri sladoled) je najboljša odločitev. Še boljša odločitev je, da se za kavo (beri sladoled) zmeniš z Matildo (ha ha, kako se kul to sliši). Zelo imam rada tiste momente, ko nekoga srečaš prvič in imaš filing, kot da ga poznaš že od vedno. To se mi je letos zgodilo drugič. Fino sva se zaklepetali, jaz sem v dar dobila čudovit album (ko bo napolnjen ga pokažem) v homemade zavijalnem papirju, pa odkrila sem, da ima (Matilda, kakšen že?) špricer najlepšo oranžno barvo ever in da je maj v Kopru kul. In še dejstvo: sladoled je na politično spornem območju (sej se mal hecam) najboljši, zato sem šla tja kar dvakrat.

Vizitk je zmanjkalo in ni bilo druge, kot spet klikniti na moo, tokrat z bolj poletno izzdajo.
Po nekaterih super blogih že krožijo moje značke. Obljubim, da jih bom kmalu dala vsem na ogled, a trenutno nimam časa niti do pošte skočit, kaj šele pakirat značke. Bo treba malo počakati, itak poletja še ni na spregled. ;)

V petek mi je padel fotič na tla in sedaj gruntam, a so fotke boljše in slabše.

Ker ste se mi včeraj sumljivo preveč navduševali nad Reko, objavljam še en set fotografij. Takih bolj temačnih. Takih reških.. ;)

Včeraj ni bilo druge kot it na kosilo na Reko. Vsako toliko je potrebno zamenjati zrak, pa tudi če je za par ur. In zrak v Reki je kul (razen v ribjem delu tržnice). Reka je itak kul, pa tudi če greš samo en krog po tržnici, do pomola, kjer pomahaš adijo, potem en hiter gor in dol po Korzu in po zahodni obvoznici domov. Tri ure, ki spremenijo dan.