Hja, sem vedla, da ne bom dolgo zdržala brez glasbenih plakatov. In obožujem ta retro feeling, ki ga naredi linija po sredini črke.

Eden od grande planov za dva enajst je tudi, da bom po Ljubljani poiskala kul prostore, kvadratne metre, fasade in ambiente. Trenutno imam na seznamu štiri lokacije. Eden izmed takšnih punktov je leva stran Ljubljanice (če gremo od Prešerca proti Prulam) mi je od Šuštarskega mostu naprej zelo ljuba. Sonce sije ravno pod pravim kotom, lokalov je malo in niso glasni, fasade so neenakomerne in bolj pristne (da o zanimivih notranjostih sploh ne govorim), pa nek izi-brizi veter iz Ljubljanice pihlja. In res kdaj paše desni Breg zamenjati za levega.

Hja, te dni je mraz. Tako pravijo. Jaz vam pa povem, da je ta pravi mraz pri nas, na Primorskem. In to vse zaradi burje ali jugota ali ne vem vsega česa. Ta vikend je tako pihalo, da sem se raje zadrževala na kavču pred kaminom, tam je toplo. Enihu, ko smo že pri mrazu in vetru. Jaz nisem neka gospodična (pa čeprav imam novo torbo z mašno - se poafnam kmalu) in kar se krem tiče prisegam na najbolj logočno rešitev - otroške kreme. A ni tako, če je ok otrokom, zakaj ne bi bila tudi meni. Pred nekaj dnevi sem pa po (blogovskem) naključju dobila komplet hranljivih kremic, ki je mojo teorijo o otroških kremah podrla.

Eko, maham čez ta mraz z mehkimi rokami! ;)

Joj, vsakič, ko delam značke, si rečem ‘mah, ne bom jih dosti naročila, kdo jih bo pa sploh nosil!’ In vsakič posebej me šokiraste! In so šle v pičlih 44 minutah ;) Tako na uč povedano..
In sam to bom rekla: Hvala, hvala vsem. Res zares.
In se vidimo na kafetu! ;)

_

Ja, vem končno. Že od lani se mi valjajo v pikastem lončku, a kot kaže jim je tempretaura v ljubljanskih blokih previskoka, zato bi šle rade malo na mraz!! Zaradi logističnih zadev, sem značke zapakirala v paketke (pet evričkov za tiste, ki bi bi šle ali šli z mano na kafe - računam v petek zasesti en kafič in naslednji teden tudi, če bo povpraševanje; šest evričkov pa za tiste, ki bi jih radi ali rade prejeli po pošti). Naročila na mejl. Paketke bom sproti črtala, da ne bo problemov.

Ok, značk ni več!!!!!

(ok, tehnično z dvemi gospodi in enim finim gospodom - Don Draper je gospod. In s Pepermintovo gospodično.). Enihu, danes je bil prav poseben dan, ker sva bile s Katjo vabljeni k blogerju, ki oh in sploh kuha - Pehtranu. Najprej morem povedati, da je bila moja najpogostejša beseda njami!

Šlo je pa takole:
Za predjed smo zajemali slastno korenčkovo juho, ki je mimo grede dvanajstkrat boljša od moje. S smetano in parmezanom. Prvi njamsi.
Potem se je Gašper, ki fura filozofijo, da je jed najboljša takoj, ko je skuhana, skrivnostno umaknil v kuhinjo in midve s Katjo sva se mogli zabavati z listanjem revij. In ko sva zagledale Don Draperja v Gentlemenu, je Gašper iz dnevne sobe zaslišal prvi ah.
Potem je sledila pašta (moja najljubša oblika pašte - tulčki) z di grejtest omako. Mislim, da sem rekla njamsi ene sedemnajstkrat. Še špinačo sem pojedla, pa nisem njena fenica.
Spet je sledil umik v kuhinjo in midve nazaj k časopisom. Drugi ah je sledil, ko sva v revijah našle še Sherlocka!
Za grand finale (tako kot sva potihem upali) pa naju je počastil z njegovo specialiteto - čežano!!! V tej točki nisem dostikart rekla njamsi, ker nisem utegnila, ker je bilo res njami.
Potem sva šle.

Aja, pomival je tisti, ki je dobil največ klinčkov v čežani. Na žalost je bil to Gašper! ;)

A ni krasno to blogersko življenje?

To je pa moja najljubša lomo fotografija. Posneta 2008 v San Telmu, Buenos Aires. Mogoče sem to fotko že objavila. Mogoče je to znak, da že predolgo blogam, ker se ne spomnem, kaj sem že objavil (ok, mogoče pa ne znam dobro kategorij postavljat). Zašla sem. Danes to fotko (pa čeprav mogoče drugič) objavljam s prav posebnim namenom. Od danes naprej bova z miss D. blogali s pomočjo plastike. S ponosom predstavljam - lomoleno!

Samo malo sem žalostna, ker ne delam več plakatov za glasbeno šolo, ker me na Metelkovi čakajo še lepši izzivi. Pod lepši mislim dobesedno. Sufjana se ne morem naposlušati in ob Impossible soul, resno pomsilim, da je/bo vse ok. Tokrat v Menzi ne bomo poslušali Sufjana (oh, ko bi le), ampak bomo gledali film oziroma kinematično suito The BQE. Klik na trailer. Bom še enkrat.. ah, Sufjan! ;)

Ps: In ko smo že pri glasbenih plakatih. Hvala vsem za lepe besede za plakat od The Classic Education po Ljubljani. Ker je zanimaje za plakate veliko (baje, da so po Ljubljani kar zginjali), vas naprošam, da se javiste tisti, ki bi plakat imeli. Tudi takega samo z ilustracijo. Pa grem naslednji teden malo printat. ;)

Imam grdo navado, da si ne brišem fotk iz kartice in potem fotkam in imam konstatno nabasano kartico (ker sem ta drugo valjda izgubila) in potem sproti brišem po eno ali tri fotke in valjda izgubim voljo do fotkanja. V letu enajst bi to lahko spremenila. Ok, februarja bom.

Enihu, našla sem fotke iz razstave Alvarja Aalta, na katero smo šle z blogovskimi puncami v oktobru. Alvar je naredil take hude miniaturne makete hiš. Pokukal si skozi okno in skozi dnevno uzrl drevo v zasebnem delu vrta.

V bistvu sem se danes po malem zaljubila v ta komad in te fotke krasno pašejo zraven. Spet eno lepo naključje. Tako naključje zaradi katerega nisem šla na sonce. Bom šla jutri.  Vse je tako izi in spokojno, megleno in skandinavsko.

Vedno znova me nasmejejo ta nova imena, ki jih (sumim, da investitorji) dajejo posamenim soseskam in stavbam. Dvori, so trenutno najbolj smešna beseda. Malo manj smešna kot Plava laguna. Vedno, ko se peljem tukaj mimo, pomislim na Brooke Shields. To se ji mora kolcat. No, in počasi se poslavljam od jame in se selim v dvore. Pogrešala ne bom tega dvigala, ki ga lahko poženeš le s ključem.
In danes berem Elle (zaradi te rumene zadeve). Tretjič v življenju. Vem, nisem kaj zgledna gospodična.

ps: upam, da se iz slike razbere kako dolge imam roke!!!! ;) In vem, da ni mraz za kapo, ampak to je edina stvar, ki sem si jo kupila v času velikega lova na bundo.