Na spontano sredo in dela prost dan smo se odpravili v Trst. Skoraj smo se peljali s tramvajem iz Opčin, za začetek si privoščili Illy kavo in fino kremico iz kave, se šli zgubljat po tistem delu desno od Piazza Unita, pokukali na zamujeno razstavo o finskem dizajnu in se skoraj s tramvajem odpeljali nazaj na Opčine. Navijamo za spontane srede nekje drugje in za čimveč dela prostih dnevov!

Sem na rodni grudi. Počitnikujem. Menjujem zrak in je super. Zato me je bilo bolj malo on line. sem si pa danes naredila seznam in bom resno začela. Mogoče jutri. Neh, pojutrišnjem. Jutri grem malo okoli. Za prvi maj ne grem nikamor, bi pa rada bila na kakšni taki žurkici. Ne nujno na Islandiji. Se pa ne bi pritoževala.

Bom orisala situacijo - spiste, vroče je in noge so že malo potne. Vsak normalen človek, nogo stegne iz področja jogija, ‘na zrak’.. No, jaz tega nikolinikolinikoli ne naredim. Ni ga denarja, da bi jaz filmsko stegnila nogo ali roko čez rob postelje. Najprej začutim smrtonosen piš, ki zapiha in prepričana sem, da me bo nekdo/nekaj zagrabil, pojel, popraskal.. Vidim masaker! Za tole fobijo je verjetno kriva tista nadlajevanka Stvor od Stevena Kinga, ki je bila na sporedu enkrat v osnovni šoli. In verjetno tudi moja prevelika domišljija. Niti se ne spomnem več zakaj se je šlo, sam spomnem se, da me je bilo še ful časa strah in če sem bila sama doma, sem bila naslonjena na kak zid. Potem sem pa enkrat pomislila - saj tista stvar pride lahko tudi iz zidu…

V bistu ni bilo uritnjaka od prejšnjega tedna (čeprav so se nekateri na veliko hvalili) in zato ostajajo isti problemi. V bistvu razmišljam, da zadnje čase dokaj na repeat poslušam glasbo iz leta, ko sem bila še v srednji šoli. Takoj nehat računat!! In kje sem takrat poznala to muziko. In kaj bi bilo, če bi jo. Kam bi šel moj svet? Govorim na splošno, da ne bo kdo mislil, da vsa ta džumbus (ha, šele sedaj, ko je napisano, vidim kako zabavna je beseda džumbus) zaradi enega komada. Enkrat sem razmišljala ‘ah, kako ni nič iz mene’, recimo Britney Spears ima pa že dva albuma pri devetnajstih (ponavljam enkrat - ta enkrat je bil še pred otroci in živčnim zlomom, enkrat takrat, ko je bil I am a slave komad, ki je bajdvej eden izmed mojih top komadov).

To je zadnja objava iz Zagreba. Mogla sem jo objavit, ker.. ko smo prišli in je Katja potegnila svoj fotič ven, sem takoj pomislila ‘eh, brezveze, da fotkam, itak bova imele iste stvari in potem se bo ponavjalo’. No, vseeno, sem naredila par fotk. Po Katjini krasni objavi zagrebških vinjet, sem končno naložila fotke in.. ko sem šla prvič čez fotke, majkemi, nisem vedla, če sem bila v Iraku ali v Zagrebu. Več kot polovica fotk so razpadajoče fasade in skoraj vse fotke imajo nekaj rjavega v sebi. Sam to sem hotela povedat, ker mi je blo res smešno.

Mah, v Zagrebu so mi bile všeč še fasade - imajo tono praznih fasad in počutila se se kot v raju. Pa kaj še.. Museum of Broken relationship me je nasmejal in mogoče mi je bila všeč še perspektiva iz njihovega Gornjega grada. Ker je nižji od našega grajskega griča in imaš občutek, da stojiš malo nad terasami. Tudii ta ploščad, s katere vidiš katedralo, se mi je zdela hilerijz postavljena. Ampak bom še enkrat ponovila: Ljubljana je lepša. :)

Jp, v sklopu u izi ponedeljkov, smo se tokrat odpravile v Zagreb. Vse kar potrebujete za u izi ponedeljek v Zagrebu, je to, da se zmeniste, kdaj je štart. Ne računat, kdaj se gre domov, ker takrat se ne bo šlo. ;) Enihu, randomly šetanje po gradu s postanki na kavi in v Kandit štacunci, kratkotrajnim šmrcanjem pred zaprtimi galerijami, srečanjem z dizajnerji iz Poreča, iskanjem žen nogometašev se je sprevrglo v pravo uživancijo. Zagreb je kul, ampak ne tako kul kot Ljubljana.

(na fotkah: trg Bana Jelačiča, vrata v židovsko skupnost, pes, ki ima vsega poln kufer, pogled proti zagrebški katedrali iz Gornjeg grada, zalimana izložba in what time si love - eden redkih zabavnih grafitov. Zagreb je nasploh zelo počičkano mesto, ampak povsod samo tagi. Pf, nikjer nobene domišljije)

in ps: tole je 400ta objava! trikrat hura zame. ja vem, skromna morem bit. potem pa enkrat potiho: trikrat hura zame.

Juhej, po kratkem premoru sem spet ‘zaposlena’ z glasbenimi plakati za Zasebno glasbeno šolo v samostanu sv. Petra in Pavla. Da me pogrešajo in da mi bodo(harfa!!)  igrali na poroki. Kako naj temu rečem ne?! ;)

Zadnje čase imam obtuček (tako pri naši hiši rečemo občutku), da imam vse na dohvat ruke (tako pri nas rečemo na dosegu rok. Sicer hrvatizem, ampak glede na to, da skozi okno vidimo hrvaški zrak, nam je to dovoljeno uporabljati). Ampat tega obtučka nikakor ne izkoristim. Ne vem, ali me je strah, ali mi manjka samo en uritnjak (tako mi rečemo brci v rit) ali pa enostavno nimam energije. Ah, ne vem, mogoče je krivo samo to krasno vreme in me ta obtuček vara..

Strašansko ne maram novih prostorov. Zdijo se mi veliki, glasni, imajo tisoč oči in sedem zlobnih jezikov. Ne maram tistega bednega filinga, ko nekam prideš in ne veš točno kam, buhvari, da je zima in se ti še očala zameglijo. In verjetno od tega straha nikoli ne zadanem prave kljuke, grem v drugo smer in maham napačnim ljudem. In vrat me začne bolet. Isti problem imam z avtomobilom. Če grem nekam, kjer nisem bila še nikoli, tisto noč skoraj nič ne spim. Če pa morem it čez turbo križišče v Kopru al pa čez Tomačevo, potem že skoraj tablete goltam. Ampak to je že druga fobija.