Prišel je tisti trenutek, ko morem nujno zamenjat zrak. Trenutek, ko zbrišem vso muziko iz ipoda in naložim novo in trenutek, ko morem pakirat. Tega trenutka ne maram, ampak maram pa ostala dva in potem je to dva proti ena in stisnem zobe. Enihu, se vidmo. Al pa tudi ne! ;)

Fobija pred svojilnimi pridevniki mi vzbuja strah in trepet pred rilejšnšmi, ker kot kaže, ko si enkrat v vezi, izgubiš svoje ime in postaneš Moj ali Moja. Moja Urh. Hm, sej v bistvu se ne sliši slabo. Ampak resno, v čem je fora, da ko si v vezi postaneš pridevnik?! Jaz nikoli na svetu ne bi bla rada pridevnik.

Moj najljubši šport je brbanje po omarah. Upam, da te objave ne bere moja mama, ker moja mama tega športa ne mara, ker seveda nikoli ne dam nič na isto mesto. Letos poleti se bo nosilo tole krilo, na uč izračunano, da je staro čez 25 30let. Obstaja tudi zgornji del, samo nekako mi ni prav. Imam hokejska ramena in te fore. ;)

Zame se uradno poletje začne, ko se bosa sprehodim od moje hiše do sosedovih. To sem naredila danes. Po sveže pokošeni travi, med jabolkami in češnjami. In če kliknem na moj arhiv, sem lani ob tem času objavljala samo rože. In tudi komentarji, da samo rože objavljam. Letos sem jih samo enkrat. Grozna sem. In kaj je na tej rumeno-vijola kombinaciji, da je tako kul?

Priznam, tale objava je samo zaradi tega, da objavim eno muziko in povem dve stvari. Prva je ta, da sem spet na repeat na enem komadu. Od danes sicer, sam sumim, da bo ta prava muzika za na katamaran. Ali pa it peš od Župe do Centra, po Resljevi. Druga stvar je pa ta, da sem vedla, da bo Ljubljana poleti strašno kul. Začela se je nič kaj torkasto, na zidku pred Gromkijem ob poslušanju Vivaldija. Začela se je s sladoledom za večerjo in čevapi za sladico. Začela se je z novimi in ne tako novimi ljudmi. Začela se je s šibko sapico in počutila sem se kot doma. In komaj čakam julij in avgust. In naključja.

Slike so pa iz Pirana. Tam je pihalo za umrt. za lepo umret, da ne bo kdo narobe razumel.

Ekola, značke iz serije fobij lahko naročite na tem linku oziroma v meniju na desni strani. Happy summer shopping!!! ;)

Updejt: ker je ta malih Nin in src in morja že zmanjkalo, so šle v ponatis, tako da bodo splet na voljo čez par dni! In super hvala vsem za naročila. Spet ste me šokirali.

Vikend je bil za v učbenike. Greš na koncert, razmišljajš o Bohinju, se zbudiš na morju, pomahaš morju, ne ješ sumljive črne rižote in se na poti domov ustaviš v Bikofeju, kjer so imeli Woody Allen night. Nisem fen Woodya (ja, vem, ravnokar me je par ljudi nehalo brat), amapak nad super papirnatimi očalmi sem pa bila navdušena. Sedeli smo in sedeli in dneva ni hotelo bit konec. Verjetno zato, ker so pri sosednji mizi igrali šah. Enihu, point vsega pa je, da sem pozabla fotič, zato bo potrebno počakati na lomo fotke. Teh bo pa mnogo. In danes mi je R. prinesel čaj v krasni embalaži in mogla sem vzeti 50tko iz naftalina.

In še glasbena utemeljitev vikenda: petek je bilo tole, sobota takšna, danes pa ne gre brez Jamesa.

Najbolj napet, ampak tudi najbolj kul teden. Ne bom rekla ever, ampak v zadnjem času. In ker imam danes (ja, na petek! in ob petkih jaz kao ne delam!) dva sestanka, imam samo par sekund in bom kratka in jedrnata in potem bom napisala še dve opombi. Moj dan je setsavljen iz klatenja in sedenja za računalnikom pozno v noč (danes v jutro), neke kul močne gvatemalske kave (če kdo priporoča kako kul kavo za v kafetjerco, ne bom nič jezna) in klik - klik - klikanja. Gre mi super, ker vem, da grem zvečer spet malo poplesavat na Moveknowledgement (k bom predsednica sveta bom ukinla bende z dolgimi imeni) in se met fanj. Ker sem si zaslužla.

Tako, prva opomba se nanaša na značke, ki bodo šle v promet v ponedeljk zjutraj. Povem naprej, da ne bom dobila kopico žalostnih komentarjev kot zadnjič.
In druga opomba se nanaša na blogersko srečanje pri Sisi, ki se je zgodilo v četrtek. Zadnjič sem razlagala, da kako en maram pisat za nazaj, ker po mojih standardih tako goljufam. Ampak bom naredila izjemo in za vikend napisala še par zadev. Ne tako lepo kot Pepermintova,.. ;)

Tale fobija je resna.  Vsakič, ko vidim fotoaparat naredim tako grozno faco, da navadno fotograf takoj zbriše fotko (trikrat hura za digitalce in mal manj hura za lomote). V pasožu pa itak zgledam kot fant. Probala sem  že vse - do nezavesti gledala Tyro Banks in njen smajzing nasvete, do poskušala s fotografi, ki imajo končane šole, a na koncu so ratale samo slike, na katerih imam zaprte oči. Edina dobra stvar te fobije je to, da sem si kupila fotič - saj veste stari ljudski rek, ki pravi: tisti, ki fotografira, ni na sliki. Če pomislim, imam sam eno dobro fotko od mene, pa še na tisti imam hud dekolte, tako da vsi tja gledajo.

Verjetno sem že dolgočasna s tem, da non stop govorim, da sem v gužvi. Ja, nič, potem bom pa še enkrat dolgočasna in povedala, da sem v gužvi. Totalni. Ampak.. ker ne bom živela v neskončnost, sem si zadala pravilo, da kljub temu, da sem v gužvi, si ne bom od oči in ušes odrekala kulturnih dogodkov v moji bližini. Tako da, sem v soboto na rodni grudi poslušala fante, ki hitro govorijo (Ntoko in Mirko), v nedeljo pogledala krasno predstavo Betontanca Tam daleč stran, včeraj sem bila na koncertu novozelandske Bachelorette, ki se je postavila takoj za Sufjana, jutri se grem blogovsko družit, v četrtek bom izpustila sproščeni četrtek in v petek bom šla preverit novo plato Moveknowledgementovcem, pri katerih igra tudi sošolec iz rodne grude. Vmes delam. Resno. Evo, zdaj grem delat. Dijo.

Ploščice na fotki so sosedove. Lepše od naših.