Tdm, moj prvi zine, tak ta zaresen. Ne tisti, ki ga naredim s škarjami in lepilom. Ok, nekaj ročnih spretnosti je tudi potreboval, ker sem se odločila, da jih polovico namesto sklamfan, zašijem na šivalni stroj. Preko ilustracij in fotografij ena Nina govori o stvareh, ki jih ima rada v juliju 2011. Enihu, zine lahko vidite/kupite/vzamete domov jutri od sedmih zvečer naprej pred Menzo na Metelkovi, kjer se bo odvijal Caffeine hours. Pridte in pridte. Tam bo tudi Kajakaja z njenimi krasnimi stvarmi in frišnimi kolesarskimi kapicami, pa Zoran, ki ga poznate tudi preko pepermintovega intervjuja. Pri lomoleni pa se boste lahko sami slikali! Če vam pa ne znese, bo zine na voljo tudi preko bloga. Če bo kak ostal, ker naklada ni velika! ;)

Še izjava za javnost:
Caffeine Hours je enodnevni festival/tržnica grafičnih, literarnih in drugih umetniških del. Namen tržnice je širjenje lokalne umetniške scene, druženje in spoznavanje, ustvarjanje situacij, zrelih za nove načine sodelovanja. To bo nekakšen pregled stvari, ki se dogajajo v Ljubljani in širše. Pogovarjali se bomo o rečeh, ki se drugače obravnavajo samo v zaprtih krogih ali sobah. Navsezadnje bo to skupno planiranje druge edicije istega dogodka. Stregli bomo ogromne količine kave in čaja.
Tržnico bomo zaključili z nastopom Nikki Louder, ki bodo žgali poseben set pesmi, ki jih še niso igrali v živo. Za njimi pa avantgardni, nori, montrealski art-noiserji Aids Wolf.

Edino upanje, ki mi ostane je to, da bo jesen najlepša, najtoplejša in najbolj poletna. Do takrat bom pa umirala po obrokih s tole krasno marimekkico. Ja, Švedsko sem prevarala s Finsko.

Glede na to, da srkam kavo s fashion blogerji, je bil zame izziv, da oblikujem tipografijo za naslovnico avgustovske Modne, nadvse kul. In res sem z veseljem delala na njej (naslovnico je posnel Saša Hess, za srhljiv detajl pa je poskrbel piton Rudi iz živalskega vrta) in glede na to, da naslovnica deluje boljše v živo, kot na papirju, sem ekstra srečna. Ja, malo sem važna! ;)

Julijske barve v napačnem vremenu. In opažam, da mi zadnje čase sedejo drugačne barve - jaz, kot velika zagovornica črno-bele-sive-rdeče kombinacije, si na veliko dovoljujem pastelne barve. Vem, smešen je ta svet. In še komad za nedeljo v tem napačnem vremenu.

Še eni krasni rezultati mojega najljubšega športa. Tokrat sem malo pogoljufala, ker je top našla mama. Na roko pobarvana, v kotu piše Franz. Malo mi je prekratka (bistrški geni), ampak nič kar bi lahko rešila z eno kanotjerco. Vse kar sedaj rabim je eno poletje!!

V bistvu sem pohitela z objavami, ker se mi ta Švedska prav nabira. Utrujena sem od vsega razlaganja in ponavljanja in.. mar ne bi bla čudna, vsem rekla, da je Stockholm oh in sploh in da bi takoj živela tam. Ja, vem, sama sem si kriva, kaj pa vsem povem, kam grem. Nobenemu ne bom povedala, da me mika NY septembra. Ok, bom tako povedala - tole bo moja izjava za javnost - mogoče ni bilo to, kar sem pričakovala, ampak fino je bilo videti s kakšnim lahkotnim načinom (in res do mere) švedi dosežejo veliko. Ah, ne znam povedat. Če samo pogledam arhitekturo, ki je po protestantsko čista in kot bi rekla K. ‘brez presenečenj’, je overall celota, ki funkcionira. In to na lep način. Ne znam povedat, ampak mislim, da me počasi že razumeste. In mogla sem jo dat ven iz sistema in začet delat lepe strani za Caffeine hours.

In to je moja najljubša fotografija iz Švedske.

Kungsholmen, Långholmen, Södermalm

Ker mi niso dali miru tisti indie ljudje, ki so v nedeljo spali, sem se še enkrat odpravila po Kungsholmenu. Tri sem našla in vse v temle kulskem kafiču, Hilma Sofia. Aja, pa vreme se je čez noč poboljšalo, ker sumim, da se je nama je Štoki (ljubkovalno za Stockholm) še enkrat hotel pokazati v lepi svetlobi. Pot čez most do Långholmna je bil eden najlepših razglednih točk v mestu (pozor na fotko za na razglednico). Res krasno, da imaš park čez cel otok in jadrnice privezane ob obalo so mestu dajale malo sredozemskega vajba. Še enkrat (beri: mnogokrat, ker v orientaciji sem zelo slaba in zemljevida se mi ni dalo stegovati ven, ker sem se delala, da sem lokalka. Vem, da mi ni šlo preveč super, ker nisem imela tako lepih nog kot lokalke. Aja, pa še nekaj - en tretji dan sem opazila, da me ljudje malo bolj gledajo. Nardila sem risrč in ugotovila, da s črnimi lasmi spadam v manjšino in da s črnimi lasmi in frufruje spadam v majhno manjšino, ki bi jo še Unesco zaščitil. Edino v Vaxkolmu sem vidla eno teto, ki je imela tako frizuro. Enihu, na Švedskem sem bila ekzot.) sem se sprehodila čez Södermalm, našla tole super galerijo, kjer sem našla plakat za društvo sproščeni četrtek (žal niso imeli embalaže!) in tole knjigarno, kjer so imeli res vse. Z lastnico knjigarne sva poklepetali o Elanovih smučeh. Za Ekoasa sem šla preverit še Grandpa štacuno in nujno more tja. Kosilo v Hermansu je bilo s kruhom pomazano in kot se za vsakega turista spodobi (po kosilu se nisem več delala, da sem turistka) sem šla zadnje krone porabit za japonske kulije. Plačala sem itak s kartico.

Vaxholm je arhipelag (a ni smešna beseda - vsakič, ko sem jo povedala, sem si predstavljala velike grobnice, kjer so pokopani faraoni pod velikimi črnimi kamni. Ja vem, faraoni so absurd, sam kaj pa veš - mogoče so pa hodili na Švedsko na počitnice). Za lažjo predstavo - kot Portorož, sam a je zgledal kot Bled. Tukaj sva se sprehajli po naselju krasnih lesenih hišk in si tako kot faraoni zbirale letovišča. In končno sem se nagledala njihovih Falu rdečih hišk in ocenila, da zastavice na Švedskem zgledajo lepše. In jabolčno pito z vanilijevo kremo imajo tudi dobro. Mi pa nekaj ni jasno - kako lahko take lesene hiške, preživijo zimo. Kak trik v izolaciji? In tukaj trajekt vozi na 15 minut.

Če bi radi vidli nereferenčne fotke za Uppsalo, ste prišli na pravi kraj. Če pa ne, pa takoj nehajte brati in kliknite sem. Ja, tako je življenje. Mraz se še ni polegel in spet se nisem dobro oblekla (beri: iskala sem še kako trgovino). Nasploh imajo res ful smešne trgovine - imajo jih ene deset in le te se skoz ponavljajo. Ne tako v drugih mestih, ampak recimo v Stockholmu. Recimo - greš v en trgovski center ene trgovine, v ta drugem, za vogalom, iste trgovine. Skrajno dolgočasno. Ampak seveda to me ni ustavilo. Ok, skrenila sem s poti. Uppsala je tako.. kot eno Celje napram Ljubljani. Se mi zdi. Nisem še bla v Celju. Če ima Celje umazano reko, potem je tam tam. In ne morem se odločit, a so mi te opeke kul.

Kungsholmen

Ourajt, prišel je dan, ko nas je zeblo. Medtem, ko sva čakali Katarino na levem bregu Kungsholmena, sva skoraj zmrznile in takoj je padla odločitev, da najdemo H&M. Našle, kupile in ble malo srečnejše. za ta del pravijo, da je del, kjer se nahajajo indie ljudje in da srečaš oh in sploh kul ljudje. Nismo vidle nobenega - valjda ta kul ljudje ob mrzlih nedeljah spijo, saj so normalni. Ok, priznam, en kul par z otrokom, smo srečali v kafiču, sam verjetno oni bolj malo spijo. Par ta nenormalnih smo srečale, ko so se metali v jezero/morje. Ker nismo vedle, kaj je smo probale. Sladka voda. Pf. Kava v Orangerietbar je bila malo drugačna, ampak je ambient dvignil skupno oceno. Ful bi rada pohvalila njihov odnos do vode (ob kavi, pijači) v lokalih - na šanku imaš vedno pipo, vrč. steklenice vode (in v njej pomaranče, limone, meta, kumare), ki si jo mirne duše natočiš kadar hočeš, ko hočeš. Super stvar in nikoli ti nobeden z muko ne prinese tistega kozarca vode. Potem smo šle gledat tenis. Krasno je bilo.