Z začetkom leta sem s pomočjo lanskoletne pridnosti padla v Instagram nebesa. Nebesa z veliko začetnico. Aplikacija z veliko začetnico. In to je bil moj januar. Poln žalostnih dreves, voženj s kolesom, mirnih krajin in fejkanja pomladi z rožami na mizi.
_
I received an iphone as a Christmas gift and I was immediately hooked on Instagram. This is my January - ful of sad trees, peaceful landscapes, bike rides and moments of waiting for the spring.

Še runda cvetoče line, najlepšega šavja, školjk, krasne fasade in ene rjuhe. In kot je rekla G. lepo je biti tam in ne tu. In tole si vrtim.. v neskončnost.

Ko sem žalostna in imam v sebi preveč, grem najrajši na morje. Tudi če piha in je oblačno. Tista modrina in neskončnost znata povedat, da bo vse ok. Enkrat. In zaenkrat verjamem. Ta vikend smo jo mahnili v Gradež. Tam je meni vedno fensi lepo. Še posebej pozimi, ko je Viale Europa prazna, obala polna školjk in hišice iz francoske riviere zaprte.

_
When I’m feeling sad, I find it relaxing to visit the beach. Even if it’s windy and cloudy. The infinity knows how to say that everything is goning to be ok. And I believe it. For now. This weekend I went to Grado, a small town in Italy, with special charm even in winter time

Vedno sem imela kratke lase. Verjetno sem nazadnje imela dolge lase v osmem razredu. Nimam potrpljenja in zelo rada hodim k frizerju. Striženje las je zame ena taka mala terapevtska fora. Lani sem pa s frizerko sklenila pakt, da me ne postriže, pa tudi če pridem na kolenih s tisoč evrov v rokah. In zdaj čakam, da se lasje dotaknejo mojih ram. In je muka, ker nočejo in ponoči me pikajo po vratu, ko spim. Ampak.. včeraj sem si nekaj prčkala in ugotovila, da si lahko naredim figo na vrhu glave!! To sem si vedno želela imet. In zdaj sem v srečnem prostoru. Tako srečnem, da sem se odločila, da potrebujem nov portet.

_
I always had short hair. Because of my lack of patience and I love cutting my hair. It’s soo relaxing and therapeutic. ;) Last year I made a pact with my hairdresser - she won’t cut my hair even if I begged her on my knees. Now I’m waiting for my hair to reach shoulders and it’s a long and booring way.. But. yesterday I discovered that they are just the right length to put them in a bun! And now I live in a very happy place! ;) And this is me - looking like a granny.

Če bi sedaj imela na voljo eno samo željo, bi si zaželela, da sem objektiv z 1.2 zaslonko, da bi se tako fino skoncentrirala!!

Zime ne maram. Pozimi so barve enake in enolične. Pozimi čakam na pomlad. In da bo čakanje čim hitrejše, se morem fino zamotit. In hiter vzpon na Slavnik je krasno za motanje časa. In v bistvu sem ugotovila, da je tudi pozimi tu pa tam kakšna kul tekstura, struktura ali vzorec. Ampak vseeno, zima me ni prepričala.

_
Winter is my least favourite time of the year. The colours all look alike. In winter I’m mostly just waiting for spring to come. But today I went to a nearby hill, Slavnik, and I have to admit - I spotted some really cool textures, especially those of dry grass.

Plakat za gala koncert pridnih učencev glasbene šole na Ptuju. Kot rečeno, vsak plakat je zame lep izziv. In tale izziv bi bil lep tudi na kakšnih printih ali totkah, knjede? Hm..

_

I designed a poster for a gala concert  featuring students from (grammar) music school .

Krasen nedeljski dan sem skupaj s tretjino Slovenije preživela na cesti okrog Blejskega jezera. Jaz in tretjina Slovenije se je imela fino super, grizljala kostanje, pol poti poslušali, da ‘naj se obrnemo nazaj’, iskala hišo od enega bivšega alpskega smučarja, štelo čivave, .. Enihu, Bled je lep. Še lepši je pa verjetno med tednom.

_
In spent a sunny winter Sunday walking around Lake Bled.

A veš, tisti filing, ko bi samo eno fotko objavil in nič rekel. No, to. Ok, mogoče bom samo to nalimala. Mogoče.

_
Do you know the feeling, when you just want to post a picture whitout any words. This is the feeling. And this is the right music for that filing.

Rada se vozim s kolesom. Res rada. To je ena izmed najboljši stvari v Ljubljani, da greš lahko s kolesom povsod. Na rodni grudi furamo državne ceste, visoke klance, dolge razdalje in hitre rečane (se opravičujem vsem iz Reke, sam res grozno voziste). V Ljubljani pa je vožnja s kolesom (skoraj vedno) užitek. In letošnja zima je idealka. In vesela sem, ko zjutraj vidim mnogo ljudi na kolesih.
In komaj čakam, da dobim svoje kolo.. Taka handmade in Ježica. Do takrat si sposojam Ajdino kolo, ker se je moj, ta mestni odločil, da se mu ne da več. In bremze imam zanič. In ta zadnja fotka je krasna embalaža od Neže. In ta embalaža je sedaj moj bookmark.

_