Nebesa še kr trajajo.

A veš tisti filing, ko se gre na kavo in čakaš ene sedem minut, da sploh naročiš, čeprav je šla gospa parkrat mimo tebe. No, to je znamenje, se ustaneš in greš in si greš po enega Toma in zaskvotaš lesen podest v Argentinskem parku. Les je prijetno topel na tem soncu in tudi Argentinski park mi je vedno ljub. Tam bi živela. Ni nujno, da v tisti hiši z lepim balkonom na vrhu.

Te dni nimam časa. Imam en flek od kave na mizi od prejšnjega tedna, ki ga nimam časa pobrisat. Nimam pojma kam gre ta čas. Čeprav sem ugotovila, da gre čas od 4h do 6h jutraj bolj počasi. In tudi če poslušaš isti komad, je čas za stotinko sekunde daljši. Čeprav po drugi strani, ker gre čas tako hitro, potem pomeni, da je pomlad za vogalom. In te fotke so iz časa, ko sem še imela čas. In je bla vseeno pomlad. Na en tak zimski dan.
slikano z Zenithom, photoshop free. Jp, film je kul.

Če/Ko bom napisala knjigo Kako biti srečen za eurodvajset ali manj, bo to sigurno naslovka. Toliko me je namreč stala tale rumena ranunkula. Ima še tri popke, zato mislim, da sreča ni bila preplačana. Hja, sam.. Za tole srečo sem naredila ovinek čez Navje, snežilo in pihalo je, v cvetličarni se mi očala niso hotela odmeglit cele dve minute in gospa me je že čudno gledala, ko sem v eni točki pokazala na vedro ene rdeče barve in rekla ‘A to so tulipani?’ Potem me je ta sreča držala tako srečno, da cel dan nisem nič naredila, ker je bila soba tako lepa, da se v njej ni dalo delat in sem poležavala v belih rjuhah in si govorila, kako sem srečna. To se mi je vleklo še v nedeljo. Danes me ta sreča tolče po glavi, ker se ne vidim ven iz dela. In zdaj ne vem.

Z novo sosedo iz downtown Župe sva šle danes poškripat sneg pod nogami. Naša soseska je kul!

_
Me and K. talk a walk around our neighbourhood.

A ni to zmrznjezo, na pol mrtvo zelje strašno krasno. Eno tako lepo žalost ima v sebi. Totalno sem impresionirana.

_
Who knew dead and frozen cabbage could look so cool.

Ene stvari so za zmerej, ene so pa samo za nekaj časa. Jaz zmeraj rada rečem, da, če ne drugega, mi je moj faks dal eno dobro prijateljstvo. Ok, dal mi je še to, da vsakič, ko vidim viburnum rhytidophyllum, naglas rečem viburnum rhytidophyllum! Aha, moj faks je bil huda naložba!! Enihu, nazaj k prijateljstvu - tistemu, ki se vedno začne z ‘nič me ne pokličeš’. Vzajemno neklicanje, ki ga nobeden ne zameri. In tale luč in tale radiator sta ostala od dnevne sobe, v kateri sem bila prevečkrat. In v tej dnevni sobi sem prvič poslušala Moloko. In petnajst let kasneje sta ostala samo še ta luč in ta radiator. In upam, da za vedno.

Včasih sem ful počasna. Tak, da razumem določene stvari. Posebno tiste, ki se dotikajo mene. In rablo mi je cele kilometre rek iz (pretočenih sol, seveda), da sem ugotovila, da je bit žalosten ful kul. Skrivnost je samo v tem, da znaš ta žalosten občutek obrnit sebi v prid. Tako, kot je znal Cankar tisto kavo. In je fanj. In za sekundo ratam srečna. Sam za sekundo, ker potem, ko sem srečna in vse štima, nisem več srečna. Mislim, da rabim eno poglavje v kaki knjigi. In k taki objavi pritiče najboljša muzika. Hvala, V! Res je, I don’t know how lucky I am. Ker jaz znam bit žalostna skoz!!

V nedeljo je ful pihalo. Ampak vseeno sem dobila sms od gospodične M., če grem z njo na kavo in na Hrib svobode. Hrib svobode, delo Janeza Lenassija, je ena najbolj kul stvar v Ilirski Bistrici. Beton je res ena najlepših stvari na svetu, še posebno če ga je mnogo. In v kocki. In tudi breze zraven so lepe. Ugotovili sva, da prostor kliče po pomladnem pikniku. In resno razmišljam, da bi organizirala en piknik, ko bo toplo.
Pofotkano z Zenitom, tokrat v barvi. Srečna.

_

Do you remember this blog post, which was circulating on the internet last year? I’m fortunate that i live nearby Hrib svobode in Ilirska Bistrica.  I love big concrete structures and rough forms. A perfect spot for a picnic in spring. ;)
Pictures were taken with Zenith EM.