Ko zabredeš v polje in pšenica tako lepo šumi. Ko gre kolo najhitrejše in veter ravno prav piha. Ko posedaš in ne gledaš na uro. In mimo hodijo ljudje in se pogovarjaš in delaš ta poletne plane. In piješ Club Mate in srce ti potem nabija. In potem se vidiš s šušolkami, ki si jih vedno vesel in z J. se dotikaš ta najdaljših listov od palme. Tisti dnevi so res lepi.

A se kdaj zbudiste in veste, da bo vse ok? Tudi, če nimaste obdobja, ko bi bilo kaj narobe in vas ne bi želodec konstantno bolel. Jaz imam danes tak dan. Ok, morem povedat po pravici, da sem ta občutek dobila, ko sem se drugič danes zbudila. Pogruntala sem, da sem najbolj efektivna od štirih do šestih zjutraj. tako efektivna, da grem lahko od šestih do sedmih še malo spat. No, in ko sem se v drugo zbudila, sem imela ta občutek. Saj ni dolgo trajal, prej me je spet želodec spomnil, da naj ne bluzim. In tale majca je spet iz podstrešja. Ja, ja, sej vem.

Saj veste, ko si označiš en dogodek v prihodnosti in se potem tega dogodka tako veseliš, da so dnevi od danes do tega dokodka ful kul. Jp, znam se pretentati. Enihu, prvi v seriji dogodkov za se jih veselit, so Caffeine hours! Enodnevni festival, 5. julija, katerega namen je promovirati neodvisne publikacije. Tiste na papirju, tiste stiskane in tiste, ki jih delamo s srcem. Zase in za druge. In ful se bo dogajalo - od zanimivih predavanj, do čisto prave večerje z vilcami in žlicami. In seveda - brez dobre muzike ne gre! Tako, da pridt! In nič bat, da boste pozabli, bom spomnila.

In še ditajli o podobi, če slučajno še kdo ni prepoznal ta najhujšejših ilustracij - rasterski del je Zoranov, vektorski moj, digitalni od Roka. In še to - tega dogodka se veselim tudi zaradi takih sodelovanj!

Maj je bil tudi na mojem telefonu zabaven - od izleta v Budimpešto, pohoda na Slavnik, postopanja po pisalnih mizah, oblačenja v oranžne barve, občudovanja visokih trav, posedanja na Koseškem jezeru, glodanje korenčka .. No, junij, da vidimo, če ga lahko nadmašiš (spet super beseda). ;)

Ful je fanj gledat v zrak. Zadnjič sem gledala v zrak po celi Čopovi, na Prešercu in na začetku Trubarjeve. Potem me je začel bolet vrat. Ampak se je splačalo gledat v zrak.