Opažam, da sem zadnje čase v dobri družbi. V dobri družbi dobrih ljudi. Takih, s katerimi klepetamo do enih zjutraj in se pogovarjamo, kako strogi in nedostopni smo se jim zdeli ob prvem srečanju, zakaj se radi družimo in zakaj so nam všeč tisti fanti. In so tudi take družbe, ki so nove, ampak občutek imaš, da jih poznaš od vedno. In take, s katerimi prehodimo kilometre na dan. In take, ki so stare, ampak se je vseeno fino z njimi zgubit na Golovcu. In take, ki si jih včasih občudoval preko ekrana, sedaj pa si ti del ekrana. In take, ki imajo ideje in pri katerih si vsakič potihem rečem: Nina, bodi vesela, da si v njihovi družbi. In tiste družbe, ki so ob sobotah še bolj kul kot v četrtek. In take, ki jih sploh ne poznam in pišejo super mejle. In tiste družbe, ki pišejo komentarje na mojem blogu. Te družbe mi veliko pomenijo. Res. S tem uvodom sem hotela povedat, da se mi super zdi, da sem prišla do točke, da se ne družim z nobenim, ki ga nimam rada. Tisti ljudje, so kar šli. Sploh jih ni. Ok, drugi so mi razložili, da sem odrasla in pametnejša, ampak to da so šli stran se mi zdi bolj kul.

Januar ni moj mesec. Težko se skoncntriram, še težje zmotiviram, solze mi grejo, če pada sneg in pogrešam kolo. Ampak pokonci me drži to, da bo kmalu pomlad in sonce in da bodo ti ta isti ljudje ostali.

This entry was posted on Tuesday, January 22nd, 2013 at 09:30 and is filed under film, spešli. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.