Ob taki nadkul sivini in ta novimi Massivi bi si človek takoj zdaj, še pred kosilom, privoščil en glaž. Hvala, Rok. Še enkrat pohvalim embalažo, ki je res zelo kul.

Mati so prišli iz Egipta, Jordanije in Izraela. Imam novo ruto iz Petre ter neke sumljive arašidne laske iz letališča v Tel Avivu.

Če lahko vklopim vso svojo važnost: mi že imamo zvončke!!! Oziroma po zadnjih informacijah, naj bi bili tam že dva dni! Enihu, pomlad je tu!

Veliko jočem. Tisti, ki me poznajo, zdaj na veliko prikimavajo. Če imam skoraj tako visok prag bolečine kot Petra, imam pa ventilčke za solze čisto pokvarjene. Jočem še ob nadaljevankah Zakon in red, pa ob velikih masah ljudi (večkrat se spomenm, kako sem jokala, ko je na otvoritvi Olimpijskih iger v Atlanti cel stadion ploskal našemu Leonu - evo, zdej mam solzne oči, ko sem našla posnetek-od 4:50 naprej), pa ob nepravicah, pa.. No, enihu, zakaj sem to začela pisati… Danes zjutraj sem bila tako žalostna. Peljem psa ven, stojim ob drevesu in gledam po tleh in cel kup ponucanih vezic. Šibam po vrečko in med pobiranjem razmišljam, kateri kreten je vrgu cel šop vezic 20m stran od smetnajaka. In potem mi kapne (zjutraj sem bolj počasna) - z vezicami so bile pripete novoletne lučke in ko so jih odstarnjevali, se jim ni zdelo kul pobirat še vezice za sabo. Res mega kul! Draga komunala, naslednje leto nočemo niti lučk, niti vezic po tleh. Hvala!

Ampak, sem se že pomirila.. ob novi Marimekko kolekciji. Vse bi mela, majkemi!!!

To je definitivno zadnja snežna slika letos. Mogoče bom še kakšno objavila decembra. Ni pa nujno. A ne veste, pri nas po brezpotrebnem sneži. Sigurno je sv. Valentin izgubil kompas, ker ste/so ga vsi zasuli s srčki in neumnimi gestami. Ja, vem, kamen imam namesto srca. Briga me, jaz bi zeleno travo in temperature in ..

Dvorišče na lomotu.

Priznam, zlagala sem se. Včeraj sem imela čas pogledati tudi na tla. Majkemi, da če bi še pet minut čakala, da bi kak škrat prišel izza te gob’ce in mi rekel: ‘Nina, a ne bi šla na morje..‘

Danes imam čas samo za en hiter pogled v nebo.

Čeprav je bila sobota siva in piškava, je svet s kul muziko (ok, in z dvemi kliki v Lightroomu) veliko lepši!

Včeraj soncu nisem dovolila, da me pretenta , češ ‘sonce je, zunaj je 15 stopinj‘. Nika, noka, roleta je šla dol. Kar je idelano za mini filmski maraton. Ja, filme vlečem dol z neta, ker ne maram kinodvoran, ker nimam dinarja za dvdje in ker mislim, da nas Hoolywood itak izkorišča. Sigurno me bodo enkrat poguglali in naredi film po mojem dolgočasnem življenju! ;) Načeloma tudi filmov ne maram - so predolgi, sam če je zunaj minus, ni nič predolgo. Torej: najprej Whip it!, ob katerem sem se zabavala, dol padala za Ellen Paige in njenimi outfiti in občudovala Juliette Lewis. Potem New York, I love you (grafična podoba tega filma mu ne dela prevelike reklame), ob katerem sem uživala, furala nostalgijo in se odločila, da bo res treba kmalu it. In na koncu še film za kako solzo potočiti  - The boys are back, ki me je navdušil s prekrasnimi posnetki avstralske krajine, pa tudi sama fotografija v filmu je bila odlična pet. Pa še Sigur Ros so poskrbeli za muziko. Enihu. četrtek kot se šika in danes prosim, da bo 15 nad ničlo, ker sedaj dolgo časa ne bom nič gledala. In to je uradno moj najdaljša objava v življenju!

Tale objava bi morala biti napisana pred mojim kolapsom bloga. En popoldan grem okoli naše hiše, pokukam sosedovim v klet, vidim hudo steno, si pofotkam noge, pridem domov, pogledam rssje in vidim podobno objavo pri Ani. Enihu, rada bi povedala, da kako mi je všeč internet, da se taka kul naključja dogajajo. Pa rada imam tudi sosedove in naš Podgrad.