V nedeljo je ful pihalo. Ampak vseeno sem dobila sms od gospodične M., če grem z njo na kavo in na Hrib svobode. Hrib svobode, delo Janeza Lenassija, je ena najbolj kul stvar v Ilirski Bistrici. Beton je res ena najlepših stvari na svetu, še posebno če ga je mnogo. In v kocki. In tudi breze zraven so lepe. Ugotovili sva, da prostor kliče po pomladnem pikniku. In resno razmišljam, da bi organizirala en piknik, ko bo toplo.
Pofotkano z Zenitom, tokrat v barvi. Srečna.

_

Do you remember this blog post, which was circulating on the internet last year? I’m fortunate that i live nearby Hrib svobode in Ilirska Bistrica.  I love big concrete structures and rough forms. A perfect spot for a picnic in spring. ;)
Pictures were taken with Zenith EM.

Če bi sedaj imela na voljo eno samo željo, bi si zaželela, da sem objektiv z 1.2 zaslonko, da bi se tako fino skoncentrirala!!

Kakijev nisem nikoli marala. Tisto sluzasto zadevo in kot imam jaz sreče v življenju, nabašen še na takega, ki veže. Zadnjič sem slišala ful zanimiv ljudski rek: ‘kakiji so za goste in prasce’. Ampak letos smo iz Kanala in ajdovščine dobili neke kakije, ki so trdi kot jabolko in slatttki kot sonce. In ne, niso vanilija kakiji. To je neka stara sorta, še iz časov, ko se ni vedlo, kaj je vanilija. V glavnem ljubezen in a must jesenska hrana. Me pa je nekaj vedno begalo pri kakijih, zakaj se reče khaki barva tej puščobi, če so kakiji modno oranžni? V čudnem svetu živimo.

Ko sem bila majhna (do predlani) sem bila vsem ljubljančanom fouš, da živijo v Ljubljani, da imajo vse na dosegu roke, da lahko trenirajo plavanje in gredo v galerije, da jim ne rabi vsak petek in nedeljo spakirat in se odpravit nekam, razmišljat, kaj vzet s sabo za oblečt in te monade. Ampak zdaj vem, kako neprecenljivo mastercard je zamenjati zrak, pobegniti megli, se skriti pred žgočim asfaltom. Imet dva doma.

A veš tisto, ko ne bi bil tukaj. To se mi zadnje čase konstantno dogaja, v različnih prostorih, ob različnih časih. Danes ne bi bla doma, v torek se mi ni dalo bit tam, v sredo na troli sem si zaželela bit drugje. Včeraj sem si (šokantno) zaželela sneg, medtem, ko danes razmišljam o mesecu avgustu. Opažam tudi, da se mi to dogaja tudi na mikrolokacijah - ko sedim, bi ležala, ko ležim, bi bla odzunaj. In je naporno in utrujajoče. In boli me tam nad žličko.

A smo bili včasih res tako močni in/ali nam je bilo tako vseeno, da smo nosili te težke martinske? Še razmišljam, če bodo postale moje jesenske mustice. Vem pa, da bom z veseljem nosila to mamino majico izpred 25 let in hortenzije so ene redkih, ki me do narcis razveselijo! Pa še vode jim ne rabi zamenjat. Rože, ki ne komplicirajo! Kako krasno.

A poznaste tisti filing, ko se uležeš in zavzdihneš in zamižiš in se spočiješ. No, jaz tega filinga zadnje čase ne poznam. zato sem bila primorana (a ni smešna beseda?) iskati instant rešitev. In ker sem pametna punca sem jo našla v lavandi. Sestra je pripravila te mega šopke, ki se trudijo lagati moji sobi, da smo v Sredozemlju, ampak ker je te šopke težko vohati, ker te male bunkice malo po malo odpadajo, sem bila primorana iskati dalje in.. Kaaite kroglice Aajdee!! Najbolj kul stvar ever. Imam jo na nočni omarici in ko se zvečer uležem in ko začnem razmišljat, če ne bi bilo mogoče, če bi na strani 33 uporabila desno poravnavo, na vso silo povoham to žogico in .. že spim. Ne pretiravam. Tudi včasih, ko me kliče kaka stranka from hell (redkost zadnje čase! trkam na les), ker vmes mal povoham! Enihu, priporočam! In kličem puncam na Kaaito hvala, ker me tako fino umirjajo! ;) kako se pa vi sproščaste?

In ko smo že pri smešnih besedah - a ni sivka trapasto ime. Mislim, sivka! Lavandi dela krivico isto kot stročji fižol fižoletu!

Prej sem sedela na stopnicah kot kup nesreče. In namesto, da bi pometla tisto fleho suhega listja na koncu stopnic, sem začela brskati in v maniri krasnih collectionov začela brskati in sestavljat en avgustovski naravni kolaž. O, kako malo je potrebno!

Včasih ne gre vse po načrtih. Tale objava je hotela imeti naslov All shadows of pink, sam ko sem odprla to dalamtinsko figo, mi je figa dobesedno pokazala fige. Neka bledo rjava, ampak še vedno fi-na! Tako bi tudi jaz zdaj mogla bit nekje drugje, sem pa doma in se imam fanj. Ena novica (khm, kašljam) me je ponesla na oblak sreče in probam se ne spusti z njega.

In če bila roža bi bila ciklama.

Ta teden je bil brutalen. Ampak včeraj smo šli ven - tako da presekamo delo od prejšnjega tedna in začnemo danes delat na novo. Presek je bil sicer bolj mini, ampak končno se mi je po par letih uspelo pofočkat na Trnfestu. In danes s polno paro naprej. Vmes sem se seveda malo ulegla. To je moja soba. To veš zato, ker imam vedno stvari pod posteljo. Ne zanalašč, seveda.