Edino upanje, ki mi ostane je to, da bo jesen najlepša, najtoplejša in najbolj poletna. Do takrat bom pa umirala po obrokih s tole krasno marimekkico. Ja, Švedsko sem prevarala s Finsko.

Julijske barve v napačnem vremenu. In opažam, da mi zadnje čase sedejo drugačne barve - jaz, kot velika zagovornica črno-bele-sive-rdeče kombinacije, si na veliko dovoljujem pastelne barve. Vem, smešen je ta svet. In še komad za nedeljo v tem napačnem vremenu.

Še eni krasni rezultati mojega najljubšega športa. Tokrat sem malo pogoljufala, ker je top našla mama. Na roko pobarvana, v kotu piše Franz. Malo mi je prekratka (bistrški geni), ampak nič kar bi lahko rešila z eno kanotjerco. Vse kar sedaj rabim je eno poletje!!

Še ena objava pred poročilom (fotke sem v Ljubljani pozabila). Stockholm mi je v bistvu dal vedet dve stvari. Prva je to, da sem ekstremno pridna zadnje dni - ne spomnim se, kdaj sem nazadnje odložila šalco kave v lijak (hecam se). Pridno sem artish - včeraj sem risala in tiskala, danes imam v planu šivanje. In vmes mi uspe narediti še službene stvari. Drugo pa (ampak to se mi zgodi skoraj po vsakem potovanji), da še enkrat bolj cenim, kako se imamo fanj tukaj. Kako je Slovenija ok, kako je Ljubljana kul in kako je rodna gruda krasna. Zanimivo koliko kilometrov moramo narediti, da se tega zavemo.

Moj najljubši šport je brbanje po omarah. Upam, da te objave ne bere moja mama, ker moja mama tega športa ne mara, ker seveda nikoli ne dam nič na isto mesto. Letos poleti se bo nosilo tole krilo, na uč izračunano, da je staro čez 25 30let. Obstaja tudi zgornji del, samo nekako mi ni prav. Imam hokejska ramena in te fore. ;)

Zame se uradno poletje začne, ko se bosa sprehodim od moje hiše do sosedovih. To sem naredila danes. Po sveže pokošeni travi, med jabolkami in češnjami. In če kliknem na moj arhiv, sem lani ob tem času objavljala samo rože. In tudi komentarji, da samo rože objavljam. Letos sem jih samo enkrat. Grozna sem. In kaj je na tej rumeno-vijola kombinaciji, da je tako kul?

Verjetno sem že dolgočasna s tem, da non stop govorim, da sem v gužvi. Ja, nič, potem bom pa še enkrat dolgočasna in povedala, da sem v gužvi. Totalni. Ampak.. ker ne bom živela v neskončnost, sem si zadala pravilo, da kljub temu, da sem v gužvi, si ne bom od oči in ušes odrekala kulturnih dogodkov v moji bližini. Tako da, sem v soboto na rodni grudi poslušala fante, ki hitro govorijo (Ntoko in Mirko), v nedeljo pogledala krasno predstavo Betontanca Tam daleč stran, včeraj sem bila na koncertu novozelandske Bachelorette, ki se je postavila takoj za Sufjana, jutri se grem blogovsko družit, v četrtek bom izpustila sproščeni četrtek in v petek bom šla preverit novo plato Moveknowledgementovcem, pri katerih igra tudi sošolec iz rodne grude. Vmes delam. Resno. Evo, zdaj grem delat. Dijo.

Ploščice na fotki so sosedove. Lepše od naših.

Imam velike probleme z layerji. Photoshop me dela živčno in v Illustratorju vklopim layerje le za večje praznike. Zavedam se, da bi bilo moje življenje z njimi lažje, sam.. ljudje brez problemov, so zame dolgočasni ljudje. In ker sem ta teden imela ene šeststo problemov (predvsem takih z layerji), bom prav en malo počivala ta vikend. Zanalašč.

Zadnje čase imam obtuček (tako pri naši hiši rečemo občutku), da imam vse na dohvat ruke (tako pri nas rečemo na dosegu rok. Sicer hrvatizem, ampak glede na to, da skozi okno vidimo hrvaški zrak, nam je to dovoljeno uporabljati). Ampat tega obtučka nikakor ne izkoristim. Ne vem, ali me je strah, ali mi manjka samo en uritnjak (tako mi rečemo brci v rit) ali pa enostavno nimam energije. Ah, ne vem, mogoče je krivo samo to krasno vreme in me ta obtuček vara..

V petek je bil materinski dan. Nisem pozabila! V bistvu sem bila tako pridna, da sem še sebi, ker bom valjda enkrat tudi matera, kupila tole mini ilustracijo Polone Ličen. Če ste v ajdovščini je Lična hiša velik must. Do 16.4. pa je v njihovi galeriji na ogled razstava Aninih risb in ilustracij. Še en velik must!!