Sreda je dan za fobije. Bliža se poletje in gre se na morje. Ja, ja, tam prežijo galebi in črno morje!!! Tako kot imam rada morje, me je tudi nadvse strah dela morja, kjer se iz lepe sinje modrine spremeni v temno fleho. Konstantno mislim, da me bo nekaj pojelo, kaj primilo za nogo, posrkalo in zavrtelo. Buhvari, da se me kaka travica med plavanjem dotakne, ker takrat sem na robu srčnega infarkta. Obstaja pa še druga fobija, ko vidim svojo senco in mislim, da je neka ogromna riba in tako za šprintam, da se ne bi niti Peter Mankoč sramoval mojega časa. Za to fobijo delno krivim tudi mesto Opatija in spomenik tiste ženske z galebom, ker vsakič, ko smo bli majhni, so nam povedali, da ji je morski pes pojel, pa čeprav je samo roko točala iz pomola. In če pride morski pes v Kvarnerski zaliv, potem lahko pridejo tudi veliko hujše stvari.. In ja, držala se bom plitvin.

Če se je petek včeraj delal, da je sobota, je torej današnja sobota petek. Skoraj. Sobotno kavo na Nebotičniku sem res težko zakamuflirala, tudi z večerno tekmo bom imela ful problemov. In tudi, ko imam ful dela, se odločim, da bi malo risala. Vmes si še (da omilim slabo vest) napišem motivacijo in res upam, da mi bo vse uspelo narediti popoldne. Tudi, če mi ne bo - važno, da sem busy in srečna.

Na blogu uvajam novo rubriko (rubrika je tudi super beseda) ‘fobije’. Enkrat sem že poveala, da kljub metru osemdeset in črnim lasem, me je strah (skoraj) vsega. Zato sem se odločila, da naredim popis vseh strahov. Da jih bom imela pokategorizirane.

Začnem z eno, ki preži od vsepovsod. Ptiči, v vseh oblikah in agregatnih stanjih. Najbolj vrabcev, zlasti tistih, ki ti poleti sedijo na mizi, na kateri ješ, na plaži zmrznem, če kak galeb prenizko leti in če slučajno srečam kakega kanarčka v kletki, ohranjam metrsko varno razdaljo. Ampak res najbolj ne maram golobov. Ne vem, če je to res, ali me je nekdo skušal sam še bolj ustrašiti, ampak baje se je neki gospe en golob zabil v čelo. V Ljubljani! In potem vsakič, ko morem it čez tisti park pred sodiščem, se že vidim z golobom v čelu. In v Benetke ne grem. Tam sem šele na pragu prezgodnjega infarkta.

Da gospodični ne bo dolgčas, se je narisal še mladi gospodič. Po izobrazbi je ekonomist, rad nosi frak, za v službo si pa večkrat pripnega rdečega ptička od Pleksimanije. Receptorka v petem nadstropju pravi, da ji vedno polepša dan. Je nepoboljšljiv daydreamer in največkrat se mu v glavi vrti ta komad. Težek frajer ni kej.

Ta ilustracija nima nobene veze z naslovom. Zadnje čase (od lani) sem za računalnikom malo izgubljena, težko se skoncentriram, velik guglam, nič mi ni všeč. Potem pa pridejo dnevi, ko pojem vse kar imamo v hladilniku, pogledam dve nadaljevanke, se grem mal ulečt, čeprav je ura šele devet in potem si rečem: eh. Vstanem, začnem delat in kar tako mimo grede, nastane še tale mična gospodična. Ok, mična ni glih, je bolj hlod. Hkrati je tudi poziv meni, da se do poletja naučim narisat oblekce, ker poleti se pa ne spodobi bit zavit v kos črtaste odeje.

Ker imam dobro srce in ker zunaj sneži, sem se določila, da čestitke, značke in še nekaj (in mogoče celo še nekaj) letos bojo! Naslednji teden dokončam kolekcije (ja, prav ste razumeli, več kolekcij bo. Brez skrbi, še imam časa za bit lena.), potem bomo pa začeli pobirat naročila. Takšen je bil sklep na skupščini. Mogoče bo kaj zamude, ampak a ni čar novoletnih čestitk pošiljanje v zadnjem hipu?

Včeraj sem morala nekja razmisliti in ko razmišljam najrajši rišem ponavljajoče zadeve. Na te spomladanske hiške sem kar malo pozabila, včeraj pa so se narisale hitrejše, kot sem jaz razmišljala. Baj d vej - konstantno me folk sprašuje kaj študiram in da ziher arhitekturo. Hilerijz!

Včeraj sem med enim komadom (ga še iščem) na koncertu doživela pravo tišino/praznino (opomba avtorice: ‘ker se po 24 urah ne morem odločiti, ali je šlo za tišino ali praznino, uporabljam oba izraza.’). Tišino med dvemi toni, točno izmerjeno tišino, ki ti je ravnoprav zarezala v dih, te pustila čisto negibnega, a hkrati polnega glasbe in občutkov. Včasih sem se tišine/praznine izogibala na veliko, bala sem se trenutka, ko je v pogovoru nastala tišina, polnila prazen prostor na papirju,.. Včeraj pa mi je postalo jasno, da je tišina/praznina stvar, ki naredi zadev interesantno, vznemirljivo in posebno.

Tole sem smešno napisala. Ampak, če  vam povem, da so se včeraj v Menzi slišale dežne kaplje, vam bo vse jasno. ;)

Že od osmih me zganja nek nervoz. Nekaj sem mogla objavit, iskala sem fotke, preiskala vse lanske, nisem našla prave svetlobe, filinga in formata. Nakar ugotovim, da je treba kaj narisat. Premalo, o premalo, to počnem. Evo eno jesensko, nastala ob tejle muski na repeat! In nervoz, da je treba it plesat, me tudi daje. Že od prejšnjega četrtka. Ukrepamo v soboto.

V vsej tej začetni noriji, sem pozabila še enkrat povedat, da je september moj najljubši mesec. Ok, če bi si znal naštimat termostat, pa bi bil pa zagotovo moj prvi in drugi najljubši mesec.

Tale gospa se bori proti nečemu, kar pa absolutno ne maram. Proti. In ko bom velika bom živela v Kaliforniji. Garant.