Ko težko poveš stvari in ti komad pove vse. In bi rad povedal in ne moreš, ker ni nobene fotke in politika tega bloga prepoveduje objavljanje brez fotk. In zato greš ven, pogledaš gor v čisto sprano nebo in dol v sosedovo akacijo. In nekako vse štima. In včasih tako vse štima, da iščeš zadeve, da je nekje nekaj skritega, ker ni šans, da je vse ok. In ne more bit vse ok, ker potem je dolgčas. In ne morejo se skoraj vsi stavki začeti z in..

Vsak, ki pri nas pogleda na vrt z lepo kamnito potko, reče: ‘Ja, vi, ki imate krajinarko pri hiši’. No, krajinarka pri hiši ne poprine za nobeno delo (ok, poleti zalivam, še najrajši iz zgornjega štuka - radič verjetno misli, da dežuje). Ima pa zato mati zlate roke. In letos imamo take krasotice!

Po prejetju parih mejlov, če sem še živa, sem bila prisiljena se javiti. Te dni sem na divjem tempu (recimo trenutno se nisem zgodaj vstala, ampak nisem šla še spat). Ok, priznam,  si tudi privoščim - Florence je bila fanstastična!!!! Pa včeraj sem bila na prevelikem sladoledu v Izoli- ampak vse ostale sekunde pa sem v konstantni gužvi. Sploh ne upam pogledati koliko rssjev se mi je nabralo. Tako da, mogoče bo še drugi teden bolj skromen z moje strani, ampak ko bom na času, obljubim po dve objavi na dan! Majkemi!

na mojem blogu. Aprila. Ker to je pa že višek, da ko grem čez kartico, so sam  rože, rože, rože. Razumem, če bi študirala krajinsko arhitekturo! Danes praznujemo otvoritev spomladanskega stokanja!

A ste se kdaj zazrli v nebo in si zaželili, da ne bi bili človek? Jaz si večkrat zaželim, da bi bla moj pes. In potem bi mela takega kul lastnika kot sem jaz, ki mu vse dovoli. Pa ležala bi cele dni, pa ne bi mi rablo prispevkov plačevat,.. Majka. Danes si želim, da bi bila polž in bi se lepo zabarikadirala v svojo stajliš hiško in me ne bi brigalo za nič okol. Sam kaj čmo, nismo vsi rojeni pod srečno zvezdo.. tako kot polži ali pa naš pes..

15. oktrobra, en mesec prej ko je treba na avtih menjat gume, začnem jaz uradno cviliti, tarnati in jokati, kdaj bo poletje! kdaj bomo spet obuli japonke, čutili svežino, jo mahnili kar tako in s sabo nam ni treba vzeti majice z dolgimi rokavi, kdaj bomo pihali od vročine in kdaj bom spet vesela. Še koliko časa je do prijetnega srkanja pive, spuščenih šip na avtu, zbzdehanih oblekic, poletnih hitičev, modrine, sveže zelenjave in ležanja v travi.

Doma so barve tudi kul.

Aaaaa, povsod so!

Včerajšnjo poklapanost (tudi kul beseda) smo hitro ztrli v kali.