Za mano (ok, v bistvu je še v teku in bo teklo še do torka) je najnapornejši teden ever! V bistvu sem sama nad sabo začudena, da lahko zdržim po 37ur skupaj z računalnikom na štiri dni podlage. Veliko je tudi pripomoglo djestvo, da sva bile pred računalnikom dve (Alenka, maham!) in lahko povem, da je vsaka ta druga beseda ob štirih zjutraj po dvajsetih urah dela tako smešna, da sva mislile, da sva cel blok zbudile od samega hihitanja! Moraste probat kdaj! Rezultat pokažem naslednji teden.
Enihu, ko bo peklenski teden za mano si bom kupila rože. Majkemi. In tale najlepši šopek mi je bil podarjen s strani sodelavcev čez hodnik (ajde, njim tudi maham!).

V ta novi stari mamini torbici sem pod podlogo našla tale kovanec. 200 lire. Sploh se ne spomnem, če je bilo sploh možno kaj kupit z 200 lirami.. Vsaj pri teti v Grado ne, tam je vse bolj fensi, ker hodijo tja na počitnice Avstrijci in Nemci. Enihu, tole krasno letnico sem nazdravila z enim ginom. In hvala vsem, ki misliste, da jih imam šestnjast ali pa štirindvajset.

Oranžne barve ne maram preveč. Imam filing, kot da je to barva, ki se ne more odločit, če bi bla rumena ali rdeča. Ampak, ker zadnje čase na veliko pjluvam v svojo skledo, bo kot kaže oranžna barva pri meni amust. Začelo se je vse z novo peresnico od Embrejsove Neže, ker kot profesionalna ženska si en morem privoščit, da pol ure iščem kulije po torbi, nadaljevalo pa z novim šalom za na kolo. In vse skupaj gre krasno k ta zeleni parki in mamini ta stari usnjeni torbi (rezultat včerajšnjega najljubšega športa).

Strašno sem žalostna. Tako žalostna sem bila ta mesec samo še prejšnji torek. Eni imajo radi pse, drugi mačke, jaz imam rada beležke. Če sem natančna, imam rada točno določen tip beležk. S pravo debelino, odmikom in barvo črt, s pravim bambusovim papirjem in s pravim ovitkom. Tako beležko sem iskala mnogo let in ko sem jo končno našla (Writersblok, če me morda lastnik te firme bere), sem ugotovila, kaj je to sreča napisano z veliko začetnico. Pridno sem pisala v njih, se veselila vsake nove, jih hvalila povsod, celo v mojem zineu sem jim posvetila dve strani. Ta beležkasta sreča se mi je začela počasi podirati ta vikend, ko sem izgubila mojo trenutno beležko. Bila je že skoraj popisana in srečni najditelj ve kakšna je moja širina fotk na blogu in kateri font sem uporabljala pri kakem projektu. Prebral bo vse moje to do liste in seznam še neobjavljenih fobij! Dobro, pač, da sem raztresena, sem se že sprijaznila, zato sem iz tega delala samo srednji halo. Enihu, danes sem oblekla najljubše balonasto krilo in zenfasto majčko iz Švedske in se cel dan veselila, kako bom šla po službi po nov pok beležk. Pridem v trgovino (imena ne bom povedala, ker sem bila od žalosti ful nesramna do prodajalke in me je zdaj mal sram) in že takoj na vratih sem opazila, da je nekaj narobe. Beležk ne prodajajo več!!! Solze so se mi že nabirale in jecljala sem in.. potem mi še prodajalka reče, da so jih dali nekim otrokom. Saj ful fanj, sam kaj bodo otroci s tako tankimi črtami!! Joj, od žalosti sem še grozna. In potem so se mi solze začele še nabirati, ker sem se zavedala zaradi kake banalnosti mi gre na jok. Od žalosti sem šla potem na enega hrustljavega piščanca. Ni pomagalo. Zdaj grem spat. Nimam razloga, da se zjutraj zbudim.

Updejt! Zjutraj se bom zbudila. Prijazna Anka iz twitterja mi je s super google spretnosti našla beležke!!!

Še en updejt! Prijazna D. je kupila zadnje štiri in mi bo eno biležko dala, da preživim obdobje do prihoda novih beležk! Jeeej! Happy dance in te fore!

Včeraj sem spoznala dve punci in enega fanta, ki berejo moj blog. Na začetku vsega tega pisanja bloga mi je bilo neprijetno, čudno, če sem spoznala kakšnega neznanca, ki me bere. Zdaj mi je super. In pozdravljam vse tri od včeraj zvečer in tudi vse vas. Enihu, hotela sem povedat, da potem mi ljudje rečejo: ‘Joj, beremo na blogu, kako se imaš fanj, kako uživaš in si srečna in eh in eh.’ In se ugotovila, da mogoče je res blog moj happy place, ampak na twitterju sem pa tečka in jokica. In ker na twitterju lahko uporabim samo 140 znakov, bom danes nesrečna na blogu.. Če sem bila prejšnji teden na oblaku sreče, se je z enim telefonskim klicem vse sprevrglo v oblak nesreče. Ne me narobe razumet, srečna sem za tisto osebo, nadvse. Sam.. solze se z razlogom nabirajo. Že drugič v desetih dneh. In če ne razumeste te objave, ni panike. Ga razumem jaz. In to je v tej točki zadosti. Zato vam vsem v opravičilo limam Justina!

Prej sem sedela na stopnicah kot kup nesreče. In namesto, da bi pometla tisto fleho suhega listja na koncu stopnic, sem začela brskati in v maniri krasnih collectionov začela brskati in sestavljat en avgustovski naravni kolaž. O, kako malo je potrebno!

Nedelje so taki kul dnevi za razmišljat, kaj bi se drugače naredilo. In če bi se kaj drugače naredilo, bi bila v torek v New Yorku. Včasih smo res bedni in vse pospravimo za sabo, se zbujamo ob osmih in ne upamo še tretjič pritisnit snooze. Pustimo, da nas živcirajo, namesto da bi se usedli na letalo (kako easy se to sliši) in šli.
Enihu, res morem manj pospravljati za sabo in večkrat se morem usest na letalo.

Najprej opravičilo Ani, ker sem (skora) kopi pejstala njen naslov ta zadnje objave.

Ampak morem z vami šerat moje rutine, poleg tega, da ful ne spim (ne po svoji krivdi), jokam in stokam, sem tudi raztresena. In ne prikupno raztresena, ampak tako.. tečno. Recimo.. zjutraj grem v službo, zaklenem vrata, se pred dvigalom spomnem, da sem pozabila slušalke. Ful sem bila nase ponosna, da sem se spomnila na slušalke. Kao, da ne bom še enkrat hodila nazaj. Ključ, slušalke, ključ, dvigalo, ključ (v našem bloku lahko dvigalo zaženeš le, če ga aktiviraš s ključem. Ne vem zakaj. Mogoče, da če nas kdo okrade, da more it ven po stopnicah, tako - za kazen), stopim skozi vrata in ugotovim, da je bolj mraz in si grem po jopco, torej - vhodna vrata, ključ, dvigalo, ključ, vrata, ključ, jopca, ključ, dvigalo, ključ, še enkrat ključ za kolesarnico. V kolesarnici opazim, da imam prazno gumo. Jah, nič, s trolo grem. Super, grem še po ene škatle za v pisarno, da vsaj eno stvar odpravim. Torej, ponovim vajo - vhodna vrata, ključ, dvigalo, ključ, vrata, ključ, vzamem škatle, vrata, ključ, dvigalo, ključ. Pred blokom opazim, da sem vzela tri škatle in štiri pokrove. Jah, nič, nesem pokrov nazaj, sej nisem neumna, da ga bom nosila s sabo iz pisarne. Spet ponovim vajo - vhodna vrata, ključ, dvigalo, ključ, vrata, ključ, odložim pokrov, vrata, kjuč, dvigalo, ključ in s tistimi škatlami hodim proti postaji (ne dvomim, da sem zgledala smešno). Na postaji ugotovim, da sem pozabila disk, na katerem sem imela naložene vse stvari, ki sem jih naredila čez vikend. Jah, nič, morem it iskat. Nazaj do bloka, čez dva semaforja, vhodna vrata, ključ, dvigalo, ključ, vrata, ključ, disk, ključ, dvigalo, ključ, še enkrat do postaje. Valjda mi je dvaindvajsetka šla pred nosom. In če misliste, da je to najbolj bizarna stvar, ki se mi je zgodila danes.. Ko sem prišla iz službe, sem ugotovila, da sem pozabila ključe od stanovanja v službi..

Edino upanje, ki mi ostane je to, da bo jesen najlepša, najtoplejša in najbolj poletna. Do takrat bom pa umirala po obrokih s tole krasno marimekkico. Ja, Švedsko sem prevarala s Finsko.

Jp, ni druge, kot da napišem life is good. Spat v svoji postelji na rodni grudi, se zbudit v prekrasen dan, pri nas tako prijetno piha, da brez problema stojim na soncu in gledam sence, ki jih dela medena češnja. Z materjo smo si privoščle brunch na terasi, srkam šejk iz gozdnih jagod in na repeat poslušam tale komad (če ste moji fb ali twitter prijatelji, ne klikat). Zunaj diši po višku sezone (beri: v sosednji gostilni že od devete vrtijo odojke) in zvečer bom šla na pivo al dve. Življenje je res ena velika sobota.