Od kar se mi je Zorki pokvaril, sanjam samo še o fotkanju na film. Logično. In ko sem ugotovila, da sem bila lani res pridna, sem kliknila na bolho in si kupila Zenita. Takega z olimpijskimi krogi seveda. In fant, ki mi ga je prodal, mi je poklonil še črnobeli film (moj prvi v življenju!). In Ajda me je naučila uporabljat svetlomer. In stric mi jih je razvil. In jaz sem ful vesela. Film je res kul. In naslednji bo barvni.
_
I bought myself an old Zenit camera for Christmas. And I used black and white film for the first time in my life. And I am so happy.

Upam, da vsi veste, da je slovenski prevod za brunch zasilo (za-jtrk plus ko-silo) in upam, da tudi veste, da obstaja tudi kočerja. Dnevi, ki se začnejo z zasilom, so itak top. Če se pa dnevi začnejo na brunchu pri Klari in Klemnu v Mostah, potem pa .. enačim ta dan z zadetkom na loteriji. Najprej morem povedat, da sem bila šokirana nad dejstvom, da so Moste samo 12 minut s kolesom stran od mene. Zmerej sem mislila, da je to tako daleč, da se ne splača hodt. Potem me je prijetno šokiralo, kako hud prostor imata v Vili Mojimir. Ko pa sem zagledala vso hrano na mizi, sem pa začela jecljati! Super je bilo - napokali smo se finih jajčnih mafinov (spet si nisem zapolnila ta pravega kuharskega imena), si prstke obliznili ob bombetkah presenečenja in nadvse pohvalili jogurt s kosmiči in toplimi malinami. In srkali zeleni čaj na ta pravi temperaturi. Tisti, ki jo da od sebe peč na drva. In sonce je sijalo na ravnoprav zdrsan parket. Enihu, začetek tedna za ’sedi, pet’! ;)

Rada imam vikende v Ljubljani, ker je takrat zrak zvok mesta drugačen in lahko počneš stvari, ki jih ne moreš delati čez vikend, recimo se zbuditi s soncem, oprati kolo na balkonu, si privoščiti zajtrk dolg za dve nadaljevanki in se odpraviti na kosilo (sobote, ko ti nekdo skuha, so itak najboljše sobote!). Na tako posebno kosilo s soundtrackom, z juho iz čičerike in bučo in kokosovim mlekom in s sojo v smešni embalaži in humusom in blitvo s česnom in še ene stvari, ki si jih nisem zapomnila, ampak so ble njami, in fiiinim štrudljem in pili smo iz različnih kozarcev. In reševali ankete. Fun fun fun! R. res zna. In Mendij ima plašč najlepše barve.

Vsakič, ko razmišljam, kaj bi napisala o zdaj, razmišljam sam o tem, kako bi bentila nad zimo in mrazom in rjavo in sivo barvo.  Ampak morem priznati, da pa je nekaj čarobnega v vonju gnilih rumenih listov na razmočenih tleh, gibanju, ki ga ustvarja mraz in veter, težini svetlobe ob štirih popoldne in tej konstantno prisotni mirnosti, ki jo poleti doživiš sam ob petkih dopoldne v Stari Ljubljani. Veliko življenja je v tem umiranju.

In k vsaki dobri stvari na svetu paše tudi soundtrack in mislim, da Balmorhea zna pokazat to življenje, srečo upanje in veselje. Grem hitro spat, da bo kmalu torek!

Na frišno sem za-ljub-ljena. Več bom povedala novembra. Ne zvlečeste iz mene niti besede!
Danes vam pa lahko samo povem, da je jutri v Mestnem muzeju super predavanje. Kot bi rekla ena Nina amust! Se ta teden kaj vidimo na kolesu, a ne? Ok, razen jutri, ko imam že naštimano kapo, ampak od torka naprej pa prav zares!

ps: kolo na sliki je od Jocota (vsi, ki še niste videli njegovih filmčkov, naj vas bo sram) in noga od gospodične Ajde.

V soboto od 10h vsi še preveč vljudno vabljeni na sejem v parku Tabor. Več besed na Pepermintu. Poleg značk (nekaj novih, nekaj starih), sem pripravila še nekaj grafik (nekaj novih, nekaj fobičnih, nekaj drevesnih), pa še par zinov je ostalo od zadnjič. Ful nas bo in res bo kul. Opravičil ne sprejemam, bom pa ful vesela, če res prideste. In prineseste kaj za jest. Ta zadnji del je neobvezen.

Najprej naj opomnim, da tale objava ni stokanje in jokanje. Je samo opazka. Tko, zdaj, ko je vroče in je nemogoče delat. Ta del naj bi bil stokanje in jokanje. Uživam v tej temperaturi, uživam se ne premikat in se tako ne spotit, uživam imet topel zrak na meni. Žal pa morem delat in tukaj vročina mal zezne situacijo. Upoštevala sem vse nasvete, prezračila, zaprla z žaluzijami in se delala, da sem v trdnjavi. Zdržala sem do enih 14h, potem pa mi je začelo zmanjkovati kisika in sem se valjda mogla it mal ulečt. Potem sem pa našla plan B. V naši rezidenci spontanih četrtkov imajo wifi, imajo ledeni jasminov čaj in imajo klimo. Zato že od štirih visim tle, s falafel malico vmes, in pridno delam in zdaj še pišem to obajvo. Ob tej priliki bi pozdravila dva človeka - našega najljubšega kelnarja in mamo, ki se bo ziher razjezila, ker ko sem pakirala za Ljubljano, mi je zabičala: ‘Te adidas hlače so sam za po hiši, prav!’ Valjda nisem ubogala.

Najbolj napet, ampak tudi najbolj kul teden. Ne bom rekla ever, ampak v zadnjem času. In ker imam danes (ja, na petek! in ob petkih jaz kao ne delam!) dva sestanka, imam samo par sekund in bom kratka in jedrnata in potem bom napisala še dve opombi. Moj dan je setsavljen iz klatenja in sedenja za računalnikom pozno v noč (danes v jutro), neke kul močne gvatemalske kave (če kdo priporoča kako kul kavo za v kafetjerco, ne bom nič jezna) in klik - klik - klikanja. Gre mi super, ker vem, da grem zvečer spet malo poplesavat na Moveknowledgement (k bom predsednica sveta bom ukinla bende z dolgimi imeni) in se met fanj. Ker sem si zaslužla.

Tako, prva opomba se nanaša na značke, ki bodo šle v promet v ponedeljk zjutraj. Povem naprej, da ne bom dobila kopico žalostnih komentarjev kot zadnjič.
In druga opomba se nanaša na blogersko srečanje pri Sisi, ki se je zgodilo v četrtek. Zadnjič sem razlagala, da kako en maram pisat za nazaj, ker po mojih standardih tako goljufam. Ampak bom naredila izjemo in za vikend napisala še par zadev. Ne tako lepo kot Pepermintova,.. ;)

A nima ta stavba najboljše odrezane Aje? A nimajo pri Mraku najbolj smešnih narisanih okenskih okvirjev? In lepih rož, seveda? A ni na zidu pri Semaforju najboljši grafit/opozorilo ever? A niso ljudje totalni packi in puščajo smeti vsepovsod?

A se spomnete teh fotk, narejenih s sosedovim Zokijem? Takrat nisem bila srečna in se Zokija nisem dosti pritikala. Še celo film sem pustila noter in fantina (vem, smešno, je da fotoaparatu rečem fantina) je pridno nabiral prah. Ko me je pa D. prepričala s fotkami iz njenega Zenita, sem popustila in Zokija dvakrat peljala na kavo. In tdm.. totalno me je presenetil. In sedaj se mu javno opravičujem, ker sem ga pustila čakati. Kamen imam namesto srca, vem!