Najprej naj opomnim, da tale objava ni stokanje in jokanje. Je samo opazka. Tko, zdaj, ko je vroče in je nemogoče delat. Ta del naj bi bil stokanje in jokanje. Uživam v tej temperaturi, uživam se ne premikat in se tako ne spotit, uživam imet topel zrak na meni. Žal pa morem delat in tukaj vročina mal zezne situacijo. Upoštevala sem vse nasvete, prezračila, zaprla z žaluzijami in se delala, da sem v trdnjavi. Zdržala sem do enih 14h, potem pa mi je začelo zmanjkovati kisika in sem se valjda mogla it mal ulečt. Potem sem pa našla plan B. V naši rezidenci spontanih četrtkov imajo wifi, imajo ledeni jasminov čaj in imajo klimo. Zato že od štirih visim tle, s falafel malico vmes, in pridno delam in zdaj še pišem to obajvo. Ob tej priliki bi pozdravila dva človeka - našega najljubšega kelnarja in mamo, ki se bo ziher razjezila, ker ko sem pakirala za Ljubljano, mi je zabičala: ‘Te adidas hlače so sam za po hiši, prav!’ Valjda nisem ubogala.

Najbolj napet, ampak tudi najbolj kul teden. Ne bom rekla ever, ampak v zadnjem času. In ker imam danes (ja, na petek! in ob petkih jaz kao ne delam!) dva sestanka, imam samo par sekund in bom kratka in jedrnata in potem bom napisala še dve opombi. Moj dan je setsavljen iz klatenja in sedenja za računalnikom pozno v noč (danes v jutro), neke kul močne gvatemalske kave (če kdo priporoča kako kul kavo za v kafetjerco, ne bom nič jezna) in klik - klik - klikanja. Gre mi super, ker vem, da grem zvečer spet malo poplesavat na Moveknowledgement (k bom predsednica sveta bom ukinla bende z dolgimi imeni) in se met fanj. Ker sem si zaslužla.

Tako, prva opomba se nanaša na značke, ki bodo šle v promet v ponedeljk zjutraj. Povem naprej, da ne bom dobila kopico žalostnih komentarjev kot zadnjič.
In druga opomba se nanaša na blogersko srečanje pri Sisi, ki se je zgodilo v četrtek. Zadnjič sem razlagala, da kako en maram pisat za nazaj, ker po mojih standardih tako goljufam. Ampak bom naredila izjemo in za vikend napisala še par zadev. Ne tako lepo kot Pepermintova,.. ;)

A nima ta stavba najboljše odrezane Aje? A nimajo pri Mraku najbolj smešnih narisanih okenskih okvirjev? In lepih rož, seveda? A ni na zidu pri Semaforju najboljši grafit/opozorilo ever? A niso ljudje totalni packi in puščajo smeti vsepovsod?

A se spomnete teh fotk, narejenih s sosedovim Zokijem? Takrat nisem bila srečna in se Zokija nisem dosti pritikala. Še celo film sem pustila noter in fantina (vem, smešno, je da fotoaparatu rečem fantina) je pridno nabiral prah. Ko me je pa D. prepričala s fotkami iz njenega Zenita, sem popustila in Zokija dvakrat peljala na kavo. In tdm.. totalno me je presenetil. In sedaj se mu javno opravičujem, ker sem ga pustila čakati. Kamen imam namesto srca, vem!

Vem, ni me blo sto let. Ta teden je bil poln dela, krasnih dogodkov, tako modnih (če niste bili na NTF reviji, si nujno poglejte fotke in fotke in tudi jaz sem si za najljubšo izbrala tole kolekcijo), kot kulturnih (če še niste bili na razstavi Cvetnoetno, ne vem, kaj še čakaste!) in super športnega henganja v privat loži v Stožicah na tekmi državnega prvenstva. In še na koncertu sem bila, seveda z obveznim posedanjem v LPju. In ta teden se mi je dvakrat zgodilo, da sem skoraj oblečena zaspala od utrujenosti. Vem, stare kosti, pa to.

Včeraj sem soboto začela z obiskom etnografskega muzeja in razstave Cvetnoetno in mini delavnico kvačkanja pod vodstvom Almire Sadar. V glavnem, ne bom ponavljala, da me je očaralo svetlo pohištvo s črnimi nogami v kombinaciji z barvami, ki so bile uporabljene za kvačkan del. Ta mali stolček bi imela! In delavnica je bila tudi super. Pa ne vem, od kje mi ta super moč, da sem kvačkala tako enakomerno.

Enihu, včeraj pač sedimo na kavi. In potem rečem Joj, imaš luštno torbico. In reče miss P.: Pazi to! in iz torbe zvleče eno Fensišmensi torbico in tri Embracejine (baj d vej, komaj čakam novo kolekcijo) torbice. V bistvu, če bi včeraj podirale rekorde na imetje torbic na osebo na eno mizo na levi strani Ljubljanice, bi definitvno zmagale.

Po desetih dneh rodne grude se mi je zaluštalo asfalta. Zelo. Pa ne zdaj pomislit, da doma nimamo asfalta. Manjkale so mi ulice in asfalt in beton. In siva barva. In da sem se končno oblekla kavbojke (zelo neudobno je ležat na kavču v kavbojakh) in da sem šla na kafe na levo stran Ljubljanice.

In ta you suck nisem jaz napisala, čeprav sem pred dvanajstimi leti imela natančno tako pisavo.

Baje so se po Ljubljani razpasli sproščeni četrtki in spontane srede. Mi smo se odločili, da v ta kul seznam uvrstimo še u izi ponedeljke, ker je nujno treba teden zaštartat u izi. Otvorili smo ga v manjšem številu, ker so mene včeraj vsi prestrašili, da bo dež in posledično sem jaz vse prestrašila, da bo dež, tako da nas je bilo malo manj (tri, plus T., ki nam je pomahala iz Bavarca), ampak klopco v LPju smo tudi v troje znale otvoriti. Tri krat hura za uizi ponedeljke! ;)

Tale objava sodi pod tiste objave, kjer iščem lepe prostore v Ljubljani in tale studio v Križankah, pa čeprav je znotraj, je definitivno eden izmed  mojih najljubših. Čeprav sediš in sestankuješ, se zavedaš, da se nahajaš v starem delu Ljubljane, kjer  so še podrta, zapuščena dvorišča šik! In v tem prostoru doživim enega redkih momentov, ko pomislim ‘hm, kaj sem že jaz študirala..’ Tukaj rišejo in kujejo hude projekte arhitekti pod delovnim imenom Bager Kooperativa in res imajo lepo. In fine čaje vedno skuhajo. In to je plačan oglas za studijo. B. me bo peljal na jabolčno pito v Lp-ja.

Updejt: we can’t sleep at night tabletke so last Jureta, ki se predstavlja na Pepermintu!

Ta teden bom brez fotiča, ker je šel na Dneve industrijske robotike (nujno pogledat filmček in pohvalit mojega brata na super logotipu). V bistvu lahko rečem, da se žrtvujem za znanost. Enihu, da nam ne bo dolgčas, sem malo pobrskala po arhivu in tile dve fotki sta iz septemberskega fotošutinga za eno fino službeno zadevo nekje v Šiški.