Priznam, tale objava je samo zaradi tega, da objavim eno muziko in povem dve stvari. Prva je ta, da sem spet na repeat na enem komadu. Od danes sicer, sam sumim, da bo ta prava muzika za na katamaran. Ali pa it peš od Župe do Centra, po Resljevi. Druga stvar je pa ta, da sem vedla, da bo Ljubljana poleti strašno kul. Začela se je nič kaj torkasto, na zidku pred Gromkijem ob poslušanju Vivaldija. Začela se je s sladoledom za večerjo in čevapi za sladico. Začela se je z novimi in ne tako novimi ljudmi. Začela se je s šibko sapico in počutila sem se kot doma. In komaj čakam julij in avgust. In naključja.

Slike so pa iz Pirana. Tam je pihalo za umrt. za lepo umret, da ne bo kdo narobe razumel.

A se spomnete teh fotk, narejenih s sosedovim Zokijem? Takrat nisem bila srečna in se Zokija nisem dosti pritikala. Še celo film sem pustila noter in fantina (vem, smešno, je da fotoaparatu rečem fantina) je pridno nabiral prah. Ko me je pa D. prepričala s fotkami iz njenega Zenita, sem popustila in Zokija dvakrat peljala na kavo. In tdm.. totalno me je presenetil. In sedaj se mu javno opravičujem, ker sem ga pustila čakati. Kamen imam namesto srca, vem!

Zadnjič mi je D. posodila Diano, ki jo ima sedaj A. Tako da imamo en logističen podatek. Diana je res super kul. Ne vem točno zakaj. Mogoče zaradi teh misterijoznih polovičk, zaradi nekega kul vajba, ki jih ima (čist resno) vsaka fotka, .. Joj, komaj čakam poletje. Letos bo filmsko.

To je pa moja najljubša lomo fotografija. Posneta 2008 v San Telmu, Buenos Aires. Mogoče sem to fotko že objavila. Mogoče je to znak, da že predolgo blogam, ker se ne spomnem, kaj sem že objavil (ok, mogoče pa ne znam dobro kategorij postavljat). Zašla sem. Danes to fotko (pa čeprav mogoče drugič) objavljam s prav posebnim namenom. Od danes naprej bova z miss D. blogali s pomočjo plastike. S ponosom predstavljam - lomoleno!

Včeraj sem se dobila z miss D., s katero gojiva prav posebno ljubezen do lomo fotografije. Ona mi je prinesla njeno Dianco, medtem ko pridno škljoca na mojo Holgo. Potem sva šle do Stare Ljubljane in se odločile, da so ljudje srečnejši, ko imajo manj denarja in si kupile še vsaka en lomič - jaz to rumeno krasotico, ona pa črno stajliš Holgo. Ker naju je vest malo za malo zapekla, medtem ko sva skoraj diplomirali med vstavljanjem filma, sva se odločili, da narediva lomo blog. V 2011, da ne bo pomote. Kaj vse ne bomo naredili in česa vse ne bomo pofotkali v letu 2011.

Hm, tipično zame. Ko fotkam z lomoti, dobim navadne fotke, ko pa fotkam z navadnim fotičam, dobim lomo fotke. Tole zgoraj so prve zorki fotke. Naučila sem se pomebnih lekcij - da morem nujno nehat fotkat na enoleto pretečen film (sumim, da so fotke kosmate, ker je film staaaar), da tisti gumbi na fotiču z zaslonkami in časi, niso tam zastonj, da morem nujno povečati iso in da se morem met fanj. Kljub neupoštevanju vseh teh stvari, so mi slike so zelo všeč. In to je najbolj važno.

To je definitivno zadnja snežna slika letos. Mogoče bom še kakšno objavila decembra. Ni pa nujno. A ne veste, pri nas po brezpotrebnem sneži. Sigurno je sv. Valentin izgubil kompas, ker ste/so ga vsi zasuli s srčki in neumnimi gestami. Ja, vem, kamen imam namesto srca. Briga me, jaz bi zeleno travo in temperature in ..

Dvorišče na lomotu.

A veš tisti filing, ko se zjutraj zbudiš, ura kaže 8, pa je v bistvu 7 in se nasmehneš, kava je že skuhana, pes te uboga.. Klikneš na ta novi komad od Zero 7 in.. Joj, če bi danes laufala na maratonu, bi garant zmagala (ja, Nina, na 300m progi!). Enihu, vse je ok, da bi skoraj fejk oblake rabila…

Tako fino na izi zgledajo noge na Unijah.

Ninina zbirka lomotov se je povečala še za 3 kulske fotoaparate, vse zahvaljujoč enemu prijaznemu gospodu! Zdaj pa nizki štart: en, dva, tri filme noter in …;)