A ni tak dan, ko misliš, da so vsi na dopustu in imaš take nedeljast filing?
in muzika za zraven, afkorz.

Ne bom pisala o vremenu, ne bom pisala o vremenu,.. Pisala bom o krasni suhi plevelasti roži (kaj mi lahko kakšen moj sošolec pove, kaj je to za ena zadeva, pri Rastlinah za ozelenjevanje sem se, majkemi, ukvarjala z drugimi bolj  pametnimi stvarmi) na moji okenski polici in o fotkah brez photoshopa. Jp, photoshop free so tele fotke. Niso pa filter free. Ko ne veš kam sam s sabo, daš enega izmed Holginih filtrov gor in svet je takoj malo bolj…. oblačen.

Obljubim, da se bom za naslednjo objavo vstala iz stola. Ti lenobi bo slej kot prej potrebno nekaj povedati. Če ne jaz, pa kdo drugi. Samo je res a must!

Dva zmaja iz moje kancelarije - verjetno sto let narazen, a oba iz Kitajske.

ps: Tale nov tag na okenski polici mi ratuje vse bolj všeč! ;)

Že nekaj časa mečkam z objavo na blogu - vse mi je presivo, pa brezveze, pa out off focus. Danes sem se pa vzela v roke, pobrskala po pisarni in našla Biodegradable Wedding Day Confetti iz poroke št. 3. In sem takoj boljše volje. Barve res pomagajo.

Nina ne zna sklopit isota!

Padam na spodbudne besede. Še posebno na tiste na papirju. Danes me je v nabiralniku čakal paketič iz Anglije - knjiga 24 spodbudnih razglednic How to sink in slowly. In tale bo pravšnja za danes - končujem stvari, ki sem jih obljubila wayback, zraven delam še sprotne stvari.. Bizii, bizzi. Ampak mi je všeč. In če mi je všeč, se ne pritožujem. In če se ne pritožujem, potem to nisem jaz.

Dve izmed mojih (sumljivih) bolezni: da nikoli ne popijem čaja do konca in da shranim vsak najmanjši košček papirja. Posledice teh bolezni: jezna mama in polna hiša papirja.