Še runda cvetoče line, najlepšega šavja, školjk, krasne fasade in ene rjuhe. In kot je rekla G. lepo je biti tam in ne tu. In tole si vrtim.. v neskončnost.

Ko sem žalostna in imam v sebi preveč, grem najrajši na morje. Tudi če piha in je oblačno. Tista modrina in neskončnost znata povedat, da bo vse ok. Enkrat. In zaenkrat verjamem. Ta vikend smo jo mahnili v Gradež. Tam je meni vedno fensi lepo. Še posebej pozimi, ko je Viale Europa prazna, obala polna školjk in hišice iz francoske riviere zaprte.

_
When I’m feeling sad, I find it relaxing to visit the beach. Even if it’s windy and cloudy. The infinity knows how to say that everything is goning to be ok. And I believe it. For now. This weekend I went to Grado, a small town in Italy, with special charm even in winter time

Zime ne maram. Pozimi so barve enake in enolične. Pozimi čakam na pomlad. In da bo čakanje čim hitrejše, se morem fino zamotit. In hiter vzpon na Slavnik je krasno za motanje časa. In v bistvu sem ugotovila, da je tudi pozimi tu pa tam kakšna kul tekstura, struktura ali vzorec. Ampak vseeno, zima me ni prepričala.

_
Winter is my least favourite time of the year. The colours all look alike. In winter I’m mostly just waiting for spring to come. But today I went to a nearby hill, Slavnik, and I have to admit - I spotted some really cool textures, especially those of dry grass.

Krasen nedeljski dan sem skupaj s tretjino Slovenije preživela na cesti okrog Blejskega jezera. Jaz in tretjina Slovenije se je imela fino super, grizljala kostanje, pol poti poslušali, da ‘naj se obrnemo nazaj’, iskala hišo od enega bivšega alpskega smučarja, štelo čivave, .. Enihu, Bled je lep. Še lepši je pa verjetno med tednom.

_
In spent a sunny winter Sunday walking around Lake Bled.

Ok, zdaj, ko ste se vsi zgrozili in nasmejali moji nevrotičnosti, vam morem povedat, da ko sem naslednji dan ujela ujela ritem, je bilo sanjskih.. 20ur na otoku. Ja, ko enkrat začneš uživat na počitnicah, veš, da je treba it kmal nazaj na počitnice. Tako da, če je kdo, kdaj kje za več dni poležaval na Portuglaskem, bi bila vesela kakega predloga. Poudarjam poležaval.

In a vidiste v maminih retro rejbankah mojo grozno slano frizuro, a veste, da je ta druga slika isto obešalo, kot ta zadnja slika od predlani, da smo zaskvotale sosedovo teraso in štele utrinke (Nina dva, Maša zero!!), da je ta zid od enih zagrebčanov, da je tisto od mačke rep, da miza že nekaj časa ni bila v uporabi in da na Unijah med skalami raste najlepša zelenjad.

v angleškem prevodu: it’s sucks to be me.

Letos sem šla prvič na počitnice (Stockholm je bil potovanje, da ne bo prišlo do kakih nesporazumov) in moj prvi dopoldne je potekal nekako takole:
Med dopoldanskim in popoldanskim ležanjem na plaži sem se premaknila v comfy naslonjač na perfect terasi. Odločim se, da bom poslušala muziko. Še ne pridem do refrena, ko se odločim, da muziko lahko povsod poslušam, čričke in cirkularko od spodnjega soseda pa ne, si snamem slušalke. Potem se odločim, da bom brala. Po enem odstavku pomislim, da če bom brala knjigo, da jo bom hiter prebrala in kaj bom potem počela (dva dni sem bila tam in knjiga ima 200 strani!!!), pa knjiga je moja, revija pa ne.. Ok, grem brat revijo. sam revija je tako lahkotna, lahko zraven tudi muziko poslušam. Kmalu ugotovim, da niti ne sledim, kaj berem, niti poslušam, ampak razmišljam, da bi lahko fotkala tam eno senco, ker jo mogoče čez pet minut ne bo več. Ko fotknem, začnem nazaj brat knjigo (ja, vmes sem pozabila, da sem brala revijo), se spomnem, da bi lahko v ta brand new beležko to napisala, da ne bom potem pozabila na blog napisat točnega sosledja.. In sedaj dobeseden prepis iz beležke - Zdaj to pišem brez muzike in ene muhe mi gredo na živce in razmišljam, če ne bi blo boljše, da grem na plažo, kr v senci lahko skoz ležim.. In res me glava boli! In vse to, kar sem sedaj napisala se je zgodilo v dveh minutah..

Tako je, če nisi bil sto let na počitnicah, se na počitnicah ne znaš obnašat. Mar bi bla doma.

* Ker sem tako na hitro razpakirala, se mi zdaj vleče pri objavah. Se opravičujem in se bom poboljšala. Sam ne obljubim. Ljubljana je poleti nepredvidljiva. ;)

Norrmalm, Östermalm, Djurgården

Tako, drugi dan, ker je vremenska napoved napovedovala dež in skoraj sneg, sva se odločili, da greva po galerijah. Napoved je držala za galerije - brez jopice bi zmrznle, medtem ko je bilo odzunaj sončno in vroče. V Modernem in Arhitekturnem muzeju je bilo super. In tudi njihove galerijske trgovine so fino založene. Za bit noter. In na ta isti dan sva zavile še v Marimekko trgovino - ja vem, varala sem Švedsko s Finsko, ampak je blo a must. Zame nebesa. strašno super se mi je zdelo to, da si švedi po službi privoščijo pijačo. In prav zanimivo je bilo opazovati gruče šmensi oblečenih ljudi, ki so vsak dan ob šestih imeli mali petek. To bi imela tudi pri nas.

Gamla Stan, Norrmalm, Vasastaden

Prvi vtis mesta je bil smešen - ko sva se po nakupovalni ulici (Drottninggatan) spustile do starega dela (Gamla), sem njprej pomislila: šit, kot da sem na Čopovi in druga misel: šit, kako je mesto umazano. Ponavljam - prvi vtis. V mestu nadvse skoparijo s koši za smeti. Stari del me je spomnil na Nizozemsko in ko se je pogled odprl na morje, se mi je mesto že nekoliko prikupilo. Pohvaljujem fasade (enkrat samkrat sem videla nekoliko slabo ohranjeno fasado) in uporabo barv. Vsaka hiša je drugačna, a te raznobarvnosti v bistvu niti ne opaziš, tako z občutkom je narejeno. Za trg s trikotniki pred Kulturhuset pa sploh ne bom izgubljala besed. Trikotnike si želim tudi pri nas! Pod večer sva jo mahnile še na sever, v bolj stanovanjski del in nisva se mogli načuditi kako malo avtov je na cesti. Mir in tišina in krasen zrak. Najbolj pa me je seveda navdušila svetloba - zadnja slika je posneta malo pred deseto zvečer! Tega se tudi ne bi branila pri nas.

Eko, tour po Stockholmu in okolici končan in.. nisem bila pretirano navdušena. Zdaj, obstaja več razlogov, in sicer: a) da sem čudna, b) da mi je New York dvignil merila, kar se tiče mestnega vajba al pa c) da sem čudna. Vzamem a in c. Ne vem, mogoče sem pričakovala več artish/dizajn stvari na ulicah (ok, na veliko pohvaljam uporabo Helvetice in Din fontov), nekih mali detajlčkov, ki te nasmehnejo, več neke raznolikosti.. Ni presenečenj. Šele zadnji dan, ko sem pohajala po Kungsholmu in Södermalmu, me je počasi dojemalo. Mogoče sem samo počasna in morem biti dlje v kakem mestu, da se mi prikupi. Ok, mogoče tudi prezahtevna.
Enihu, ne zdaj mislit, da sem cel teden travmirala - super je bilo. Krasno je bilo občutiti svetlobo ob pol enajstih zvečer, si ne zapolniti nobene ulice, videti še enkrat bezeg cvetet, povohati Baltik, občudovati nihovo rdečo barvo, opazovati luškiče in krasne noge švedinj, se ne odločiti, katero vodo kupiti, ker so vse imele krasen dizajn, ..

Se oglasim še - po dnevih.

Priznam, tale objava je samo zaradi tega, da objavim eno muziko in povem dve stvari. Prva je ta, da sem spet na repeat na enem komadu. Od danes sicer, sam sumim, da bo ta prava muzika za na katamaran. Ali pa it peš od Župe do Centra, po Resljevi. Druga stvar je pa ta, da sem vedla, da bo Ljubljana poleti strašno kul. Začela se je nič kaj torkasto, na zidku pred Gromkijem ob poslušanju Vivaldija. Začela se je s sladoledom za večerjo in čevapi za sladico. Začela se je z novimi in ne tako novimi ljudmi. Začela se je s šibko sapico in počutila sem se kot doma. In komaj čakam julij in avgust. In naključja.

Slike so pa iz Pirana. Tam je pihalo za umrt. za lepo umret, da ne bo kdo narobe razumel.