Zgubljanje po ulicah Tokya je nekaj najboljšega in bila je nedelja in je bilo tako mirno, da je bilo težko dojeti, da si v največjem mestu na svetu. Štart iz Asakuse, čez park Ueno, pogledala baseball tekmo, v Akihabari pogledala bivšo osnovno šolo, ki je spremenjena v coworking prostore za umetnike. Vsak artist je v svoji učilnici imel svoj studijo/galerijo, štiri nadstropja! Naprej do Shinnihobashi, kjer se nahaja niz trgovin mladih umetnikov, kar pod železniško progo. Po elektro distriktu do Ginze in Tokyo sem hotela zaključiti v parku - Shiodome park je bil ta prava izbira. Ok, lažem, zadnja stvar je bil Muji!

Mislim, da je bila sobota in bilo je sončno vreme. In šla sem v Museum of modern art pogledat retrospektivo japonske umetnosti dvajsetega stoletja. In potem sem šla na kavo in wifi in poguglala in odkrila, da je tale Roppongi območje za pogledat. Vse je odtehtalo v prvi sekundi, ko sem obiskala galerijo 21_21 DESIGN SIGHT , ki je gostila retrospektivo njihovega d grafičnega oblikovalca Ikka Tanake, ki je med drugim tudi od začetnikov Mujija. Prenavdušena! Kosilo v parku in zgubljanje po ulicah. In fasad spet tolko, da ne veš, kam bi z njimi.

ja, ziher je bila sobota, ker sem vidla tri poroke!

Ker ni bilo časa za it nekam dlje iz Tokya (naslednjič in naslednjič), smo jo mahnili v Kamakuro. Uro stran iz Tokya, z vlakom, kjer ni prostora za velika kolena. Ampak se je splačalo - obmorski kraj z oceanom, najlepšo modro, svetišči na vsakem vogalu in največjim kipom Bude na Japonskem. Sposodili smo si kolesa in veter v laseh v Kamakuri je drugačen od našega vetra v laseh. Resno. Nebesa iz fasad - predvsem enostanovanjska gradnja, dosti lesa, dosti bele barve. Povsod evakuacijske označbe za tsunamije. In spet dosti žic. Če rečem dosti, mislim še več.

Shinjuku je tisti del mesta, ki je daleč najbolj pisan. Pod pisan predvsem mislim ‘potablani in svetlobno označeni’. To sem jim mal zamerila, da povsod pišejo, da se zaradi potresa varčuje z elektriko, potem pa pred kako trgovino luči skoraj oslepijo. Enihu, prvič sem stopila v tisti ta pravi japonski park (Shinjuku Gyoen) in poleg tega, da so me japonske punce navdušile nad elegatnim oblačenjem in noro hudim občutkom za plastenje oblek, so parki nekaj kar japonci obvladajo. Uspe jim ustvariti neverjeten zen. Sumim borovce. ;)

V bistvu je bila Shibuja drugi dan, prvi dan smo prišli je šel dan že počasi v temo. V bistvu se je prvi dan zgodilo nekaj ful zanimivega. Šli smo en krog okoli  hostla, malo po ulicah do bližnjega templja Sensōji v Asakusi. Pred vsakim templjom si lahko prihodnost s Kau cim palčkami. Načeloma nisem človek, ki bi to počel, sam zdaj sem. Zaželela, potresla in s pomočjo prijaznega gospoda našla svojo številko. Na mojem listku je pisalo:

No. 89 The good fortune

*Your hope will come true. *The patiente will be sure to recover. *The lost thing is late to be recover. *Building a new house and removal are both good. *It is good for you making a trip. *Both marriage and employment are good.

Enihu, drugi dan v Shibuyi. Mini kulturni šok na postaji podzemne postaje, kjer je množica (množica je zelo milo rečeno) ljudi v nekih nevidnih kolonah šibala vsak prosti svojemu izhodu. In mi na sredini. Kr strašljivo. Tokyo se je takoj izkazal za prevelikega, ampak hkrati tihega. Ne vem, če sem že kdaj občutila na šestpasovnici tako tišino. Zgodnja ura, električni avtomobili, dosti malo prometa. Velike ulice z največjimi svetlobnimi tablami so v zavetrju stavb skrivale mini ulice, z malo prometa, stanovanjsko gradnjo in malimi trgovinami. Ter veliko žic. Veliko je spet milo rečeno.

Zadjnji dve fotki - prečudovito pohištvo.

Mogoče še en uvodni stavek - mogoče nenavdani izbor fotk, ampak prvi dan so me res očarale fasade. In ko sem šla čez fotke, sem ugotovila, da se izbor poslikanega ujema z mojim naraščanjem ljubezni do tega mesta.

Ko sem vstopila v Hama-rikyū Onshi vrtove in bil je zadnji dan in se mi je odprl pogled na gručo črnih borovcev. Popoldanska svetloba je sijala na njihove krošnje pod takim kotom, da si dobil občutek, da lebdijo. Obstala sem in strmela. In bila sem tako srečna. Ampak taka notranji-mir-našla-sem-nekaj-kako-naj-to-zadržim sreča. In sem kar stala.

Še sama ne morem verjeti, da se me je en prostor tako dotaknil. Največje mesto na svetu je vame prineslo mir. Odpotovala sem v trenutku, ko se res ne počutim dobro in imela sem namen o vsem tem razmislit na drugi strani sveta, ampak to potovalko s problemi sem pozabila na vlaku iz letališča. V prostoru, ki je tako drugačen od našega, sem se počutila tako domače. In čisto. In varno. Zaljubila sem se v prostor, kjer na prehodu za pešče zreš v več sto ljudi na drugi strani in ko greš čez cesto, se ne dotakneš nobenega. In v tem prostoru je največ najlepših fasad in vsi vemo, kako rada imam jaz fasade. In borovcev. In ta minimalna eleganca. In tišina. in njihovi prikloni. In predvsem prostor poln ljudi, kjer si lahko čisto sam.

Te besede lahko opišejo samo en prostor - Unije. Unije, septembra. Takrat je morje najlepše. Tisti šum morja, tiste srebrne pike na morju, ki se lesketajo v zaporedju, ki ga ni. Tisto sonce in tisti veter, ki pustijo, da so kapljice morja na tvoji koži za par trenutkov dlje sušijo, kot bi se avgusta. In sive skale in gladka tekstura agav. In vonj bora. In vonj rožmarina. In predmodro nebo. Tisto, ko knjigo bereš, tako da si pokrivaš obraz in potem poškiliš in te tista modrina zadane. In praznejše ulice in jutranja kava.

Zadnjič je Nina objavila najboljši citat ever:
“The cure for anything is salt water - sweat, tears, or the sea.”
- Karen von Blixen-Finecke (1885-1962)

Karen je bila ena pametna punca. Jaz to vem, ker solze obvladam, danes si grem po nove superge za laufat in o morju ne bom izgubljala besed. In slike so posnete v Gradežu. Hiter izlet, vohanje borovcev in vse je bilo ok.

Mogoče še dve besedi o mestu. Non stop sem govorila, da je kot v Berlinu, čeprav v Berlinu še nikoli nisem bila. Tako da ne vem, kaj to pomeni. Verjetno, da je kul. Čisto me je očarala arhitektura in široke ulice, tudi moment Donave me je spomnil na morje. Pa velik majo uporabnih javnih površin. Nisem še videla tako nabasanega parka v centru, pa je bila ena navadna sobota. Ok, angleško ful malo govorijo, kar sploh ne bi bil problem, če ne bi bila madžarščina skrajno smešen jezik. Ne razumeš nič. Je pa fino ogovarjat ljudi direkt pred njimi (vem, da to ni lepo in upam, da noben madžar tega ne bo dal v google translate). Pa pivo je poceni in humus imajo fantastičen. In en plakat sem sfehtala.

Še preden je šla Neža v Budimpešto, smo se že zmenili, da jo pridemo obiskat. In tale obisk je bil ena najboljšejših odločitev. In šli smo s kolesi. Druga najboljšejša odločitev. Res super filing, ko lahko brez skrbi voziš po cesti, gledaš naokol in se imaš fanj. Tak na izi filing skoz. V glavnem, Neža ima super prijatelje, ki so nam organizirali rajd po mestu (ne znam povedat kako fino se je v skupini 50tih kolesarjev furat čez Donavo!), čiliranje v parku,posedanje po trgih, žur s projekcijo filma. Bil je res podaljšan vikend za v nebesa.