Ferarra je ful smešno mestno. Neskončne fasade iz oker opek, stare ulice, grad na jezeru, prijazni ljudje, strpni šoferji, veliko kolesarjev, happy hour aperol spritzerja, ampak nikjer (in če rečem nikjer, mislim smrtno resno) nobenega kafiča. In v Ferarri sem polg Sufjana vidla še najbolj kul sponko za lase.

Tole bo emotivna objava. Povem že v naprej. Ne dolgo nazaj sem spoznala, da ima glasba velik vpliv v mojem življenju. Sem človek, ki se je sposoben zaljubiti v en verz, v tri note ali neskončni sempler. In včeraj sem doživela enega najlepših (glasbenih) trenutkov v življenju - nastop Sufjana Stevensa. Morda je pametno povedati, koliko fobij sem premagala zaradi tega koncerta: cel dan sem se pogovarjala angleško z američanoma, vozila sem v neznane kraje in to v temi in šla sem na koncert (to ni glih fobija, ampak imam teorijo, da so koncerti neumna stvar - kako naj jaz vem, da bo meni glih tisti petek ob tisti in tisti uri sedla ta muzika). Enihu, Sufjan mi je vzel sapo že z uvodom, s krili in efektom ostre slike, povedal, da je vse skupaj le začetek in konec ter da je važno to, kar je sedaj - present tense. Prevzel me je z barvami in projekcijami, z neverjetno umirjenostjo, ki jo nosi v sebi in načinom, kako razloži stvari. Najbolj pa me je seveda navdušil z močno in neustrašno glasbo, ki ti za trenutek ustavi srce ter z akustičnim izvedbami, med katerimi je v dvorani vladala smrtna tišina. Fant zna tako fino popeljati glasbo iz nežnosti v popoln kaos in spet nazaj na točko popolnega miru. Med Impossible soul pa je v eni točki nastala taka napetost, da se nas je par ustalo in steklo proti odru ter začelo plesati. Spomnim se le občutka neizmirne sreče in lahkotnosti in vse bi dala, da bi obstala v tistem trenutku. Končalo se je nepozabno - s Chicagom in ogromnimi baloni.
Ne maram hypov pred koncerti, ker sem vedno razočarana, ampak občutek, ki mi ga je dal ta koncert (predvsem dan kasneje, ko sem prespala stvari in ugotovila, kaj sem doživela) je skorajda once in a life time expreience. Enihu, za umrt fanj in ja, boy, we can do much more together.

In par italijanov je snemalo. Se ne bom pritoževala, ker imam tako spomine za zmerej. Ok, do konca sveta. In ko smo že pri koncu sveta - Sufjanov lovesong apokalipsi.

Na spontano sredo in dela prost dan smo se odpravili v Trst. Skoraj smo se peljali s tramvajem iz Opčin, za začetek si privoščili Illy kavo in fino kremico iz kave, se šli zgubljat po tistem delu desno od Piazza Unita, pokukali na zamujeno razstavo o finskem dizajnu in se skoraj s tramvajem odpeljali nazaj na Opčine. Navijamo za spontane srede nekje drugje in za čimveč dela prostih dnevov!

To je zadnja objava iz Zagreba. Mogla sem jo objavit, ker.. ko smo prišli in je Katja potegnila svoj fotič ven, sem takoj pomislila ‘eh, brezveze, da fotkam, itak bova imele iste stvari in potem se bo ponavjalo’. No, vseeno, sem naredila par fotk. Po Katjini krasni objavi zagrebških vinjet, sem končno naložila fotke in.. ko sem šla prvič čez fotke, majkemi, nisem vedla, če sem bila v Iraku ali v Zagrebu. Več kot polovica fotk so razpadajoče fasade in skoraj vse fotke imajo nekaj rjavega v sebi. Sam to sem hotela povedat, ker mi je blo res smešno.

Mah, v Zagrebu so mi bile všeč še fasade - imajo tono praznih fasad in počutila se se kot v raju. Pa kaj še.. Museum of Broken relationship me je nasmejal in mogoče mi je bila všeč še perspektiva iz njihovega Gornjega grada. Ker je nižji od našega grajskega griča in imaš občutek, da stojiš malo nad terasami. Tudii ta ploščad, s katere vidiš katedralo, se mi je zdela hilerijz postavljena. Ampak bom še enkrat ponovila: Ljubljana je lepša. :)

Jp, v sklopu u izi ponedeljkov, smo se tokrat odpravile v Zagreb. Vse kar potrebujete za u izi ponedeljek v Zagrebu, je to, da se zmeniste, kdaj je štart. Ne računat, kdaj se gre domov, ker takrat se ne bo šlo. ;) Enihu, randomly šetanje po gradu s postanki na kavi in v Kandit štacunci, kratkotrajnim šmrcanjem pred zaprtimi galerijami, srečanjem z dizajnerji iz Poreča, iskanjem žen nogometašev se je sprevrglo v pravo uživancijo. Zagreb je kul, ampak ne tako kul kot Ljubljana.

(na fotkah: trg Bana Jelačiča, vrata v židovsko skupnost, pes, ki ima vsega poln kufer, pogled proti zagrebški katedrali iz Gornjeg grada, zalimana izložba in what time si love - eden redkih zabavnih grafitov. Zagreb je nasploh zelo počičkano mesto, ampak povsod samo tagi. Pf, nikjer nobene domišljije)

in ps: tole je 400ta objava! trikrat hura zame. ja vem, skromna morem bit. potem pa enkrat potiho: trikrat hura zame.

V petek je bil materinski dan. Nisem pozabila! V bistvu sem bila tako pridna, da sem še sebi, ker bom valjda enkrat tudi matera, kupila tole mini ilustracijo Polone Ličen. Če ste v ajdovščini je Lična hiša velik must. Do 16.4. pa je v njihovi galeriji na ogled razstava Aninih risb in ilustracij. Še en velik must!!

Zadnje čase nekam veliko zahajam čez mejo. Verjetno zato, ker imajo tam že pomlad. Prasci! Šli smo do Sv. Križa (klik za tiste, ki si želite razširiti obzorja), en giro po vasi, pa malo na sonce na sv. Primoža (od tam druga slika), pa na pašto k teti Franki in na kratek tečaj tristinščine k Tomassotu. Sobota za pet.

Zelo pametno smo se ta vikend odločili, da se gre sobotno dopoldne preživet v Trst. Enkrat sem si rekla, da ko bom znala v Trst pripeljati in v enem kosu prispeti domov, da bom sama sebi lahko rekla, da sem šoferka. Tako, da ofišli, sem od včeraj naprej šoferka!! Nimam pa piščančkov, ker kot kaže cel svet nosi številko 40.

V bistvu bi na tem mestu mogle bit slike a la tele ali pa telele (tako rečejo v sosednji vasi tiste tam. Brčinci, valjda) lanske. Ampak letos na Snežniku ni bilo snega in zato so tudi slike rahlo dolgočasne. In dolgočasnih slik ne maramo. Imam pa nekaj za povedat. Vsi vemo, da je Snežnik na kraških tleh, vrtače, cvetače, brezna in ostale zadeve. Zato je pa pametno hodit po urejenih poteh in ne kar tako pošrek med ruševci, še posebej, če poti ne poznaš. Ljudje so že padli noter. In se res ni za hecat. Enihu, ko smo se vračale, so tako pošrek hodili en gospod ter dva fantka. Ko smo jim povedali, da tole početje ni pametno, gospod reče: ‘A pozimi lahko tudi v brezno padeš?’ Tako da če še kdo ne ve, pozimi brezen ni! ;)