Kot kaže imamo ta teden navado, da najprej Pepermitova objavi krasne fotke, potem še jaz nekaj nalimam zraven, da se kao vidi, da sem bla tudi jaz tam. V Mariboru sem bila v življenju štirikrat - od tega letos dvakrat. Ne morem se odločit, a mi je kul, ali ne. Nisem navajena mest, ki so večja od Kopra in manjša od Ljubljane. Mogoče, ko bom osvojila ta pojem, mi bo bližje. Pa tudi sama arhitektura mi je taka,.. ne koprska in ne ljubljanska. Tudi tega se morem navadit. Mogoče morem it v Maribor v enih normalnih temperaturah - prvič sem bila v največjem nalivu, tokrat v mrazu. Pa se ga bom navadila.

Na Žuru z razlogom smo se z razlogom imeli super fanj. Še mraza se ni (na trenutke) čutilo. Seveda smo najbolj poplesavali (super pogruntavščina, da imaš koncert pozimi, ker vsi plešejo  zaradi mraza) na bend z najdaljšim imenom in MGMTjeve Kidse. Pridemo še. Verjetno.

Aja, pa pozdravjam Barbaro!

No, in ko nama je ratalo mraz, smo šla na en giro. Šli smo po ta ‘novem’ delu, ker je stari del s stopnicami vozičkom rahlo neprijazen. Mama mia, Koper je sestavljen iz samih škatlic! Saj sem navajena tega obalnega urbanizma, sam v Kopru se kakšnim detajlom res nasmeješ. Luči še nisem prebolela.

Monokromatsko (saj en vem, če je to pravi izraz, sam super paše) morje je nekaj najlepšega na svetu. Ko se konec morja zlije v nebo.. In ko ti, med srkanjem latte machiatta, v glavi poje ta komad, enostavno nehaš dihat in si želiš, da bi ta trenutek trajal večno. Pa ni - me je pa kmalu začelo zebst in sem šla naredit en giro.

Ah, vseeno objavljam. Bilo je preveč lepo, da ne bi pokazala. Pa dejmo se delat, da je retro look zanalašč, ker dandanes še redki pobirajo na roke. Drugače pobiranje oliv ni tako izi, romantična stvar, kot se sliši. Delo je kar zahtevno, ampak v dobri družbi in s finim francoskim parmezanom pomakanim v sveže deviško olivno olje, smo olive pobirali z nasmeškom! Drugo leto še.

November sem hotela začeti sistematično, pridno in marljivo, po to-do listih. In ko sem hotela pridno pokazati fotke iz pobiranja oljk, sem ugotovila, da sem vse fotke fotkala z iso 1600. Bravo, Nina. Zdaj se morem odločiti, ali je ta reto look ok na fotkah, ali ne. Tako da.. noveber začenjamo drugače, začenjamo bolj tako in tako.

Iz solidarnosti do današnjega vremena objavljam tale sklop. Vsakič ko grem na Unije si mislim ‘pf, saj sem že vse poslikala’, ampak vsakič najdem kaj novega,pačetudi je to nov grafit na svetilniku.

Vsi so govorili o krasnem zaključku poletja, jaz pa bom temu vikendu rekla krasen začetek septembra.

Po prvih treh dneh mestnega življenja, nujno rabim odmor. Grem štet galebe, če že ne bom plavala! ;) In ja, na Unije grem!!!

Počitnikujem. Zanalašč.

Ena pasja in dve moje. Na najbolj kul brjači v Novokračinah (širim obzorja).

Dodajam - opažam, da nihče ni opazil razpoke, ki gre iz brjača pasjih nog v brjač mojih nog. Pa tako sem se trudila.. :)