Ko sem vsa slabe volje čekirala rssje in se z navdušenjem ustavila na aninih filmskih fotkah, sem se spomnila na mojo najboljšejšo fotko iz Unij. Slikano še s ta starim canonam, ob jutranji svetlobi, ko smo jo mahale proti svetilniku. V to fotko sem zaljubljena. Pa se malokrat zaljubim.
Nogomet je končno postal zanimiv, o nogometu končno lahko govorim in govorim, z nogometom spoznavam super punce (in fante), pri nogometu me končno ne gledajo grdo, ko sredi živčnega napada, naglas rečem: ‘Ah, kako Zlatkotu plapolajo lasje!’ in k nogometu strašno sede gin tonic. O čem govorim.. O Nogometu za punce, seveda. O najboljši facebooka skupini, ki je sedaj prerasla že v gibanje (citiram fante, ki podpirajo). Se vidimo v petek, a ne!? ;)
Ps: Da se mi ne bo, lepo prosil, našel kak pametnajkovič in mi rekel, da je Mirnes ostal doma. Vem, ravno zato, sem se zagrebla za njegove šibice. še vedno trdim, da je Kek naredil napako, Šišič bi fenomenalno zgledal na igrišču.
Ta teden delam kroge - danes smo šli en krog po Slavniku. Ok, tehnično smo najprej mogli pridet gor in šli smo po ta najlepši nemarkirani poti. Ker smo s sabo imeli nadebudno in nadvse pridno E. smo opazili vse rože, hrošče, vejice, ki božajo in še klanec Petre Majdič (tako sem ga poimenovala jaz, ker vedno, ko grem v ta klanec, gledam v tla) smo premagali kot za šalo. A ni na vrhu Slavnika Toskana?
It v Koper na sestanek in se potem zmenit za kavo (beri sladoled) je najboljša odločitev. Še boljša odločitev je, da se za kavo (beri sladoled) zmeniš z Matildo (ha ha, kako se kul to sliši). Zelo imam rada tiste momente, ko nekoga srečaš prvič in imaš filing, kot da ga poznaš že od vedno. To se mi je letos zgodilo drugič. Fino sva se zaklepetali, jaz sem v dar dobila čudovit album (ko bo napolnjen ga pokažem) v homemade zavijalnem papirju, pa odkrila sem, da ima (Matilda, kakšen že?) špricer najlepšo oranžno barvo ever in da je maj v Kopru kul. In še dejstvo: sladoled je na politično spornem območju (sej se mal hecam) najboljši, zato sem šla tja kar dvakrat.
Ker ste se mi včeraj sumljivo preveč navduševali nad Reko, objavljam še en set fotografij. Takih bolj temačnih. Takih reških.. ;)
Včeraj ni bilo druge kot it na kosilo na Reko. Vsako toliko je potrebno zamenjati zrak, pa tudi če je za par ur. In zrak v Reki je kul (razen v ribjem delu tržnice). Reka je itak kul, pa tudi če greš samo en krog po tržnici, do pomola, kjer pomahaš adijo, potem en hiter gor in dol po Korzu in po zahodni obvoznici domov. Tri ure, ki spremenijo dan.
Totalno. April je bil naporen in da v ta kul mesec, ko počasi ratuje vse ok, začnem spočita, sem bila dva dni na off. Še fotič sem s težavo potegnila iz torbe. Sedaj pa.. tri, štiri, zdaj!
še par od zadnjič. Krasne lišaje imamo, ni kaj. ;) Lepo soboto vsem. Moja ne bo.
