Zime ne maram. Pozimi so barve enake in enolične. Pozimi čakam na pomlad. In da bo čakanje čim hitrejše, se morem fino zamotit. In hiter vzpon na Slavnik je krasno za motanje časa. In v bistvu sem ugotovila, da je tudi pozimi tu pa tam kakšna kul tekstura, struktura ali vzorec. Ampak vseeno, zima me ni prepričala.

_
Winter is my least favourite time of the year. The colours all look alike. In winter I’m mostly just waiting for spring to come. But today I went to a nearby hill, Slavnik, and I have to admit - I spotted some really cool textures, especially those of dry grass.

Po teh počitnicah je vse kar potrebujem red in disciplina. In sonce in modro nebo. In morda en mini počitek. ;)

_
After the holidays all I need is discipline. And the sun and the clear blue sky. Ok, and maybe a short break. ;)

Malo zimske palete. Barvne. Ta zelene. Ko sem bila majhna (osnovnošolsko majhna, ne lanskoletno majhna) sem bila ful jezna, zakaj so vsa drevesa v naši vasi prekrita s tem grdim lišajem. Mislila sem, da je to kakšna bolezen. Kot lišaji pri ljudeh. taki stari in betežni mi delujejo lišaji. Potem mi je pa tovarišica Veronika pri Spoznavanju narave razložila, da so lišaji znamenje čistega zraka. Enihu, na rodni grudi imamo ful lišajev.

Ko sem bila majhna (do predlani) sem bila vsem ljubljančanom fouš, da živijo v Ljubljani, da imajo vse na dosegu roke, da lahko trenirajo plavanje in gredo v galerije, da jim ne rabi vsak petek in nedeljo spakirat in se odpravit nekam, razmišljat, kaj vzet s sabo za oblečt in te monade. Ampak zdaj vem, kako neprecenljivo mastercard je zamenjati zrak, pobegniti megli, se skriti pred žgočim asfaltom. Imet dva doma.

Ta objava ne potrebuje besed. Potrebno je samo pogledati neskončno modrino na prvi fotografiji. Rodna gruda, danes.

Vsi na veliko razlagajo kako kul, da se je začela jesen, ker so zdaj bolj delovni.. Kot kaže spet ne sodim v kategorijo teh ljudi. Jaz super delam, ko je sonce in vroče in potem morem zaradi vseh vročin it delat v kak lokal, kjer imajo klimo. Jeseni ležim in pijem čaje in imam suho kožo. Edina dobra stvar jeseni je to, da si morem dat kapo gor, ko grem na kolo in končno moj frfru mal počine. Poletje in veter v laseh so bila zanj tu mač.

Vsi neki na veliko pozdravljajo jesen in neke dolge rokave. Jaz se ne predam in še vedno čakam, da bo od nekje zapihal tropski vetrič in sopara. Zato imam vedno s sabo v torbi japonke. Ampak, ker zadnje čase obvladam pljuvanje v svojo skledo, bom rekla, da se veselim jesenskih barv in vonja po gnilem listju. In ko se začne veseli december bom zapra oči, zajela zrak in počakala do naslednjega maja.

Ta teden sem bila na rodni grudi. Saj je bilo ok, ne rečem nič, ampak imam eno grdo navado, da se hitro navdušim nad eno idejo, iz nje ustvarim cel scenarij, do potankosti razčlenim vsako minuto, kaj bom jedla in kaj oblekla in.. potem ko pač ta ideja ostane samo ideja, je malo preveč za hendlat, ker sem si iz nje pač naredila celo stvar in potem nisem za nikamor. Še za jest sladoled v postelji nisem. Žalost sem utapljala v tutorialih. Vem, piflarka sem. Pa šla sem v vas. Tako mi rečemo, če gremo v zgornji del vasi. Enkrat sem šla na otvoritev krasnega kokošnjaka. Jp, majhne stvari nas razveseljujo na rodni grudi. In drugič sem šla na kavo. Pila sem domač višnjev liker in domov odšla z Armani kavbojsko srajco in vrečko hrušk. Bila sem malo manj žalostna.

Jp, ni druge, kot da napišem life is good. Spat v svoji postelji na rodni grudi, se zbudit v prekrasen dan, pri nas tako prijetno piha, da brez problema stojim na soncu in gledam sence, ki jih dela medena češnja. Z materjo smo si privoščle brunch na terasi, srkam šejk iz gozdnih jagod in na repeat poslušam tale komad (če ste moji fb ali twitter prijatelji, ne klikat). Zunaj diši po višku sezone (beri: v sosednji gostilni že od devete vrtijo odojke) in zvečer bom šla na pivo al dve. Življenje je res ena velika sobota.

Ok, naprej po hodniku. Živim v hiši, ki ima hodnik star 106 let in v katerem se temperatura nikoli ne dvigne nad 20 stopinj (ja, poleti se imamo krasno, pozimi pa treniramo za Himalajo in tako ti krasni cupati sedejo v naš hodnik v vseh letnih časih). In ima take gladke stopnice, po katerih strašno lepo drsi, tako da si lahko predstavljate otroško veselje, ko smo se puzali po njih. Ko smo že pri otrocih - razmišljala sem, kako mi je bilo včasih nerodno, da sem živela v tej hiši, ker so vsi sošolci živeli v hišah ali (novih) blokih, mi pa v eni stari ogromni hiši, na kateri še piše Nardoni dom. Pa kako mi je bilo nerodno govorit, da sem iz Ilirske Bistrice, ampak od kar se pojavlja na vseh artish straneh, zdaj strumno povem, da sem iz Bistrca. V sklopu tega razmišljanja, sem se tudi spomnila, kako nisem marala svojega imena in priimka, sedaj sta mi pa zelo kul. Ok, ne bi se pritoževala, tudi če bi se pisala Nina von Urh.