V glavnem - baje sem se naučila šivati. Kako? Tako, da se razen za novoletne papirnate kuverte nisem dotaknila šivalnega stroja. In kot kaže me je takooo pogrešal (oziroma pogrešala, ker je Toyota), da mi je v petek skoraj sama zašila torbo!! Nobene zbzdehanosti - mati še danes ne verjamejo, da sem sama zašila, pa tudi sama sem debelo pogledala cel čas nastajanja.. V glavnem, že nekaj časa razmišljam o veliki torbi (ker sem veliko dekle, seveda) in o enem srednje velikem kosu odpadnega materiala iz Ikeje. In ko je bila v petek vročina na višku in sem razmišljala samo še o sobotni slani vodi, sem tri, štiri, zdaj vzela škarje in z nič centrimetri odpadnega materiala, zašila torbo za na plažo, pa tudi za v grad. In če se že hvalim kot zmešana - torba je narejena brez kroja ali skice ali česa podobnega. Jupi, znam šivati?? ;)

Ps: in lepo prosim, da ne spregledaste mojih oh in sploh retro adidaskovih (zanalašč tako spregam) hlač, ki so starejše od mene.

Od soseda kolega.

Danes sem na pot odpremila pet mačk. So prijazne, prinašaje srečo, bombastično plešejo na Jennifer Lopez komade, rade potujejo in rade imajo, ko jih ljudje mečkajo po rokah.. Ne dvomim, da jih bodo imeli novi lastniki strašno radi! ;)

Včeraj je bil eden od tistih dnevov (tistih = dan, ko imaš filing, da nimaš pojma). Da ne bi padla v joj, sem boga filing, sem se odločila, da razkrinkam,kaj so tisti gumbi na šivalnem stroju. Tadam, in nastali sta tidve vrečki za značke. In uradno izjavljam, da zapuščam ero zbzdehanosti.

Kvačkanje in košarka imasta zadnje čase kar veliko skupnega, vsaj pri meni. Ker med spremljanjem hitro ratam živčna, še posebej v primerih, ko oseba z 216cm (imen ne bom omenjala) ne skoči po odbito žogo oziroma dovolj bi blo, če bi vsaj roko stegnil! Če bi jaz imela 216cm.. V glavnem sem pogruntala, da je kvačkanje idelana zadeva, da mirno spremljam tekmo. Zaenkrat fanti igrajo super in tudi moji vzorci so lepi in enakomerni. Če pridejo domov s kolajno, bom vsakemu en prtiček skvačkala, majkemi… ;)

Šivamo dalje. Ker nimam otrok, nimam (kao) kaj početi z otroško šoping torbo, sem se včeraj lotila torbe za moje šoping navade. Definitivno najboljša odločitev je bila to, da sem uporabila karo prt, ker je rezanje ravnih črt šala vode. Tudi šivanje se izboljšuje..

ps: Na torbi je pripeta značka Sušene žemljice, ki sem jo dobila na majskem sejmu Kabinet čudesa na Reki.

in še enkrat ps: V ozadju prastara Odejina spalna vreča, ki je najboljša piknik dekca ever.

Spet sem malo šivala.. Naredila sem otroško torbo za šoping. Kroj prerisan iz polivinil torbe, tokrat uporabila tudi bucike. Za prototip je ok. Mati pravijo, da je še vedno vse zbzdehano.

Saj trenutno me je malo sram tole objavljati, ker je vse skupaj res ena velika zmešnjava, sam kaj hočemo.. Enihu, za šiviljski projek št. 3 sem si izbrala malo zahtevnejši projekt od šivanja komstaih zob - fishermanke. Ker sem velika ljubiteljica le-teh in ker sem imela en prevelik kos blaga za vzglavnik, sem se po eni močni kavi lotila prerisovanja kroja in pogumnega šivanja. Mati so dejali, da je (citiram) zbzdehanu, ampak za po kancelariji bojo. Naj poudarim, da je zadeva narejena brez kakšnegakoli kroja, brez ene bucike in s presenetljivo majhno dozo živcev. Sem pa priišla do spoznanja, da bo še veliko vode preteklo do mojega optimalnega znanja šivanja…

Po Aninem nasvetu grem lepo po vrsti. Naslednji zob je en sam ogromen karies..

Včeraj sem dobila šivalni stroj od priajteljice S. Toyoto.Nekaj časa sem rabila, da sem pogruntala, kako sploh vstaviti nit, se odločati med 19timi različnimi načini šivanja, odpraviti neko šumenje, zlomiti iglo. Vmes mi je pa ratal tale kosmati zob. Za prvi šiviljski projekt sploh ni tako švoh ;) Se že veselim novih projektov, seveda ko kupim novo iglo.