Kaj je sreča? Sreča je, ko gruntaš, kaj dati na blog in poštar pozvoni. Sreča je, ko spoznaš zanimive, vesele ljudi in te čez dva meseca razveselijo s super kul komajčakam poletje zadrgami. In srečna sem tudi zato, ker je po dolgem času res prvi accessorize za na roko, ki mi je všeč. Rada imam take bojish zadeve, ki te ne motijo pri življenju. In Ajdine zadrge so ravno to in čist v mojih barvah. Edina nesreča v vsem tem je ta, da Ajda nima bloga, da bi ji vse to napisala gor!!!!!

Če slučajno kdo dvomi v to, da ima Nina najboljše sosede ever. V posodo sem dobila tega skrajno simpatičnega Zorkija. Tako da… film time!

Imam prijateljico Petro. Petra ni le mama teh zgornjih nog, ampak je tudi zelo pridna. Šiva, kvačka, prenavlja pohištvo, štrika. Ko se je zadnjič prvič lotila balonastega krila je po čudnem naključju zadela moje mere in tralala.. nina ima novo balonasto krilo. To je moj najljubši kroj krila ever. In ko bom slavna in bogata bo Petra moja osebna šivilja balonastih kril!

Tdm, dvestota objava. Hvala. Hvala vsem zares, ki me berete, gledate, komentirate. Kmalu pa pričakujem tudi tisoči komentar .. Ta okrogli komentator bo nagrajen.

Updejt: GoLa je okrogla komentatorka! še dokaz.

It’s a simplicity that makes things beautiful.
*Max Bill

Vikendaška Ljubljana je bila kot iz filma (zato takšne fotke). Še lepše fotke pa seveda pri Ani.
Enihu - ne bom pozabila na nova poznanstva, najboljše koktejle in skandinavski pridih, na sivo ljubljansko jutro, najboljše sobotno chilliranje in pomivanje. Pa na ajdove rezance tud ne!

Ah, že šestkrat sem nekaj napisala in zbrisala. Ne najdem ta pravih besed, ki bi opisale najbolj stajliš paketek, ki sem ga dobila danes zjutraj. Še poštar je pohvalil papir! V njem pa, ena bolj čudovita stvar od druge - ajdina totka, čestitka, da o škatli sploh ne govorim, pa čaji (taki, ki si jih ponavadi ne upam kupiti) in tale avto za Ivana! Barve so čist moje. Ajda, lepa ti hvala zares.

Enihu, nazaj sem. Ne me spraševat, kaj se je zgodilo, ker ne vem. Brat mi je sam rekel,  da me preveč ljudi bere. Tako da.. nehite me brat!! Hecam se. Režim na blogu bo sedaj malo drugačen, fotke se bodo nalagale od nekje drugje, tako da bi prosila za potrpljenje tu pa tam. No, in tako sem jokala, dokler sem bila brez doma. Tako jokala, da so si še sardele v mojih solzah našle zabavo.

Skrajni čas, da se pohvalim s svojo prvo objavo v življenju - ja, ja, 21 let nazaj sem kot kaže imela vizijo, da bom zabavljač ali pisatelj.
In če slučajno kdo nima tega zgodovinskega izvoda, sem naredila še par fotk: kot kaže sem leta 1989 površno brala, ker sem šele danes točno pokapirala kaj je čip in rom in ram, pa všeč mi je regrat in depresiven kit.

Ekola, žreb za ribasto vrečko opravljen! Nisem se posluževala nobenih elektro zadev, temveč sem aktivirala sosedovega mladca za srečne roke ter sosedo za komisijo. Po začetnih problemih s srečnimi rokami, ki so hotele podeliti štiri vrečke naenkrat, nam je uspelo - vrečka roma k (po blogu sodeč ne preveč leni) Tanji!! Ostalim se zelo lepo zahvaljujem za sodelovanje in za vse zabavne komentarje. Aja, pa glede na to, da so vrečke doživele dober odziv, bodo šle v ponatis, tako da.. smo na vezi!