Ene stvari so za zmerej, ene so pa samo za nekaj časa. Jaz zmeraj rada rečem, da, če ne drugega, mi je moj faks dal eno dobro prijateljstvo. Ok, dal mi je še to, da vsakič, ko vidim viburnum rhytidophyllum, naglas rečem viburnum rhytidophyllum! Aha, moj faks je bil huda naložba!! Enihu, nazaj k prijateljstvu - tistemu, ki se vedno začne z ‘nič me ne pokličeš’. Vzajemno neklicanje, ki ga nobeden ne zameri. In tale luč in tale radiator sta ostala od dnevne sobe, v kateri sem bila prevečkrat. In v tej dnevni sobi sem prvič poslušala Moloko. In petnajst let kasneje sta ostala samo še ta luč in ta radiator. In upam, da za vedno.

Včasih sem ful počasna. Tak, da razumem določene stvari. Posebno tiste, ki se dotikajo mene. In rablo mi je cele kilometre rek iz (pretočenih sol, seveda), da sem ugotovila, da je bit žalosten ful kul. Skrivnost je samo v tem, da znaš ta žalosten občutek obrnit sebi v prit. Tako, kot je znal Cankar tisto kavo. In je fanj. In za sekundo ratam srečna. Sam za sekundo, ker potem, ko sem srečna in vse štima, nisem več srečna. Mislim, da rabim eno poglavje v kaki knjigi. In k taki objavi pritiče najboljša muzika. Hvala, V! Res je, I don’t know how lucky I am. Ker jaz znam bit žalostna skoz!!

Vedno sem imela kratke lase. Verjetno sem nazadnje imela dolge lase v osmem razredu. Nimam potrpljenja in zelo rada hodim k frizerju. Striženje las je zame ena taka mala terapevtska fora. Lani sem pa s frizerko sklenila pakt, da me ne postriže, pa tudi če pridem na kolenih s tisoč evrov v rokah. In zdaj čakam, da se lasje dotaknejo mojih ram. In je muka, ker nočejo in ponoči me pikajo po vratu, ko spim. Ampak.. včeraj sem si nekaj prčkala in ugotovila, da si lahko naredim figo na vrhu glave!! To sem si vedno želela imet. In zdaj sem v srečnem prostoru. Tako srečnem, da sem se odločila, da potrebujem nov portet.

_
I always had short hair. Because of my lack of patience and I love cutting my hair. It’s soo relaxing and therapeutic. ;) Last year I made a pact with my hairdresser - she won’t cut my hair even if I begged her on my knees. Now I’m waiting for my hair to reach shoulders and it’s a long and booring way.. But. yesterday I discovered that they are just the right length to put them in a bun! And now I live in a very happy place! ;) And this is me - looking like a granny.

Novo leto, novi plani in novi projekti. Zadnje dni sem samo počivala in razmišljala. In ena punca mi je zračunala neke številke iz mojih rojstnih datumov in povedala mi je, da je moj veliki minus lenoba. In letos imam plan zafrknit zvezde in tako sem se odločila za veliko novih in pridnih stvari. Ena izmed teh je, da bom tu pa tam, kako objavo napisala še v angleščini, ker je na mojih google analytics grafkih vsak dan več klikov iz tujine. Druga je ta, da sem se odločila za 365 project. Ko sem razmišljala, kaj bi me res veselilo, sem se spomnila na stvar, ki jo imam najraje na svetu - fasade. Tako se bom potrudila vsak dan objaviti eno fasado - lepo ali slepo, zanimivo ali grdo, ljubljansko ali tisto iz rodne grude, betonsko ali kamnito, celo ali samo detajl.

_
New year, new resolutions, new plans. In 2012 I plan to do a lot of things - I will write my posts also in English and I decided to start a 365 project. Every dan I will post a picture of my favourite thing - a facade. Facades that are beautiful or those without windows, interesting or ugly, from Ljubljana or my hometown, made from concrete or stone, .. Let’s see if it lasts.

Nisem človek, ki bi delala dolgoročne plane. Ne vem kaj bom počela naslednje leto, čez štiri leta, daydreamam samo za kak teden naprej. Vse kar vem je to, da bom enkrat umrla. To je na moji agendi. In to ni morbidna objava. Ampak zdaj, ko sem velika, vidim, da so določene stvari kul, da so naplanirane, da so točkovno postavljene nekam v moje življenje. Da se prebijem čez kajmijebilotegatreba ali marbiblamehanik momente. In da grem po stopnicah in je na vrhu lepo (aha, neki sem le odnesla od filozofije v srednji). In vmes bom valjda poslušala muziko.

Ok, in prvi plan je ta, da se bom vozila s kolesom. Mojim kolesom. Hvala, Ajda, za prvo vožnjo, za katero si želim, da ne bi nikoli končala!

Včasih je res smešno, kako te lahko ena sama barva, ena kava, ena feltna, ena barvna odločitev, en komad, ena pametna odločitev, da ne grem ven in sem potem vsa spočita naslednji dan, en koncert, en krožnik popečenega kislega zelja, ena prečrtana stvar v beležki, ena nepričakovana prijaznost, ena noseča punca, en pogovor v angleščini, ena črta več, en plan za september, ena pogumna odločitev, eno upanje, en krog s kolesom, ena molitev, ena nesrečna sreda, ki je nesrečna na en tak poseben način, en komentar, en zaključek, en del poti v službo, ki je prekrit z rumenimi listi, eno vreme, ena fina družba in ena čokoladna torta z višnjami spremeni. In v bistvu se to skupaj je samo ena zanka v puloverju. In spet maham - dvem pogumnim puncam, Jeri in Joani!

Tisto, ko najdeš nek smešen mleček v gozdu za hišo, ki ima na sebi najlepšejšo retro barvno paleto. In tisti fotosešn na okenski polici, ki ti ne da miru. In ko se zavedaš, da sedaj nekaj časa barv ne bo in bo treba ukrepat. In zraven paše ta muzika. Do neskončnosti. In zadnja fotka je fotomontaža. Taka za na Havaje, za plavat pod vodo in imet svetlo modre kopalke in sonce na desni strani.

Tako, imeti enkrat razstavo v življenju, obkljukano. Še enkrat hvala in hvala vsem, ki ste prišli. Ful vas je bilo in bila sem res srečna in na koncu precej utrujena. In rože sem dobila. Dvoje. Za vse, ki vas mogoče še zanima šest ilustracij, dva trikotnika, realen in ta drugi svet in še kup krasnih ilustracij na Bienalu neodvisne ilustracije vabljeni v Kino Šiška do 27. oktobra. Za tistega, ki si pa želi en mini pogled na mesto, žalost in gugalnico in na Ninine noge pa lahko klikne k Ani.

In še enkrat, hvala!

Zadnjič se mi je en fant lotil razlagat, da kako se lahko rešim svojih fobij, sam.. mal brezveze, a ni? Kaj bi potem risala.. kuharske recepte, tv sporede? Enihu, to fobijo pred razstavami, ko se pojavi ful ljudi (hipotetično) in ne veš, a jim je kul kar delaš (hipotetično) in potem neki navali navdušenja ali pa ne navdušenja, buhnedej kaki ljubčki in objemanja (hipotetično), najdeš fleke na steklu (hipotetično) in vino je kislo (hipotetično), bi z veseljem delila z vami. Tako, da vsi super vabljeni v ponedeljek na otvoritev Bienala slovenske neodvisne ilustracije v Kino Šiška ob 20h (klik za ditajle)! Mogoče vas bom še enkrat povabila, sam res se splača videt mene, ko imam fobijo!

opomba avtorice: dela na zgornji ilustraciji so zgolj simbolična in nimajo nobene veze s ponedeljkom!

Jaz sem se imela tako super kul, da nisem nič fotkala. Ok, nekaj sem, sam ker sem se imela tako super kul, so vse fotke od sreče meglne! Enihu, bom še tukaj napisala - vsem hvalahvalahvala, ker ste prišli. Super je bilo videt ljudi, ki jih nisem videla že sto let in ful novih ljudi. In res je super poslušat ljudi - ‘joj, sem se te predstvaljala kot čist majhno, majhno pikico!’ al pa ‘jaz se tebe spomnem, ko si enkrat v srednji šoli imela narobe obrnjeno majco’. Enihu, ponovimo! In hvala Barbari, ki je edina prinesla hrano! Čist sem zgrožena. Noben me ne jemlje resno..

Ker sem dobila že par ’sem poležavala in nisem prišla na sejem’ mejlov in ker ko bom umrla, bom zaščitnica lenih ljudi, lahko kliknete klikklik za grafike in klikklik za značke.