Danes sem po sedmih letih v Ljubljani. To ne pomeni, da nikol v sedmih letih nisem bila v Ljubljani. To pomeni nekaj drugega. In za dobrodošlico me je nad Tromostovjem pričakala tale ribetina. Res ni rabilo.. ;) Bom pa rekla samo to.. naj se dogodivščina začne! ;)
Eh, tako sem intosomething, da sem pozabila na dvatisoči komentar. Zdaj jih je dvatisočinšest. In srečni bralec je tokart FlegmaStegno (dokaz). Čestitke za zmagovalca. Glede na to, da si eden redkih fantov, ki si upa komentirati pri meni, dobiš še rože! Seveda dobiš tudi nagrado - paket brihtnih japonkic, ki delajo na črno v moji kancelariji. V primeru, da se odrekaš nagradi, dovolim, da preusmeriš japončice na kakega drugega bralca ali bralko.
Enihu, ful sem vesela, da me bereste moje traparije in poslušaste moje jamranje. Še na mnoge objave in komentarje, knjede?
Zadnjič sem se strinjala, da je temina lepa beseda. Ampak modrina je lepša za doživet. In v pričakovanju modrine, morem pošerat ta komad. In ja, Nini se meša - dve objavi na en dan.
Spet začenjam. S septembrom, ki je itak moj najboljši mesec, grem od začetka. In saj bi rada povedala, samo še sama ne verjamem, da gredo stvari tako smooth, da vse klapa in da je odločitev res na mestu. No, tako, od septembra naprej bo na blogu malo manj fotk iz Podgrada in veliko več iz Ljubljane. In fotk naključnih kav, betona in megle.
In s to kartico iz najbolj kul stanovanja eve sardine bi samo povedala, da mi ne preostane drugega, kot da si zapojem in zajuckam (kako prosim?)!
Na polovici poletja smo že. Protestiram. Protestirava oba. Jaz in tale fantina, ki je hkrati tudi (zvok in) slika mojega namišljenega benda. Morava si majce stiskat, podmus. In to je 300ta objava. Kako čas leti, ko se zabavamo.
Imam nov pogled na svet, čakam, da bom carried away in sem zaljubljena. Jp, prav sklepaste - nov objektiv imam!!!!
Da imam nov objektiv, je pa kriva Marija. Ona že ve kdo je! ;))
V glavnem - baje sem se naučila šivati. Kako? Tako, da se razen za novoletne papirnate kuverte nisem dotaknila šivalnega stroja. In kot kaže me je takooo pogrešal (oziroma pogrešala, ker je Toyota), da mi je v petek skoraj sama zašila torbo!! Nobene zbzdehanosti - mati še danes ne verjamejo, da sem sama zašila, pa tudi sama sem debelo pogledala cel čas nastajanja.. V glavnem, že nekaj časa razmišljam o veliki torbi (ker sem veliko dekle, seveda) in o enem srednje velikem kosu odpadnega materiala iz Ikeje. In ko je bila v petek vročina na višku in sem razmišljala samo še o sobotni slani vodi, sem tri, štiri, zdaj vzela škarje in z nič centrimetri odpadnega materiala, zašila torbo za na plažo, pa tudi za v grad. In če se že hvalim kot zmešana - torba je narejena brez kroja ali skice ali česa podobnega. Jupi, znam šivati?? ;)
Ps: in lepo prosim, da ne spregledaste mojih oh in sploh retro adidaskovih (zanalašč tako spregam) hlač, ki so starejše od mene.
Joj, kako sem vesela takih najdb. V bistvu sem brskala po starih fotografijah in se vidim vso namrgodeno v Zlati ulici v Pragi. Opa, kje so te špicekoze? In ker imamo doma strašno bolezen, da skoraj nič ne vržemo stran, Nina sedaj frajari po Podgradu v najbolj kul retro 80’s pajkicah. Še kratek izračun - pajkice so stare 17let.
Leto nazaj se mi je strašno kul zdela ideja, da napišem seznam stvari, ki bi jih rada dosegla v enem letu. Danes sem z zamudo odprla in.. niti ene stvari nisem dosegla. Sam sem se vseeno imela fino fanj.
Tam sem bila včeraj. Po Helenini zaslugi. Po zaslugi zvezkov za v prvi razred in pisalih iz Japonske (če so kupljeni na Norveškem, potem so iz Norveške). Itak ne rabi poudarjati, da sem zaljubljena na veliko v celo Skandinavijo. Sigurno sem bila v prejšnjem življenju Stina ali pa Morten. In Helena, Stina v meni čez celo Europo maha in kliče hvaaaaala! ;)