To, da imam rada ladje in rdečo in mornarsko že vsi galebi šepetajo. In, ko je Anja objavila tele ladjice, se mi je nad glavo izrisal en velik must. Tako sva izvedle ne mini swap in sedaj samo čakam, da odjadram nekam daleč stran.

Meni v bran povem še to, da spodnja slika ni zanalašč taka in da vem da ladje plavajo in se ne potapljamo, sam se slikat s 50ko na samosprožilca je tak projekt, da sem skoraj diplomirala.

Tdm, moj prvi zine, tak ta zaresen. Ne tisti, ki ga naredim s škarjami in lepilom. Ok, nekaj ročnih spretnosti je tudi potreboval, ker sem se odločila, da jih polovico namesto sklamfan, zašijem na šivalni stroj. Preko ilustracij in fotografij ena Nina govori o stvareh, ki jih ima rada v juliju 2011. Enihu, zine lahko vidite/kupite/vzamete domov jutri od sedmih zvečer naprej pred Menzo na Metelkovi, kjer se bo odvijal Caffeine hours. Pridte in pridte. Tam bo tudi Kajakaja z njenimi krasnimi stvarmi in frišnimi kolesarskimi kapicami, pa Zoran, ki ga poznate tudi preko pepermintovega intervjuja. Pri lomoleni pa se boste lahko sami slikali! Če vam pa ne znese, bo zine na voljo tudi preko bloga. Če bo kak ostal, ker naklada ni velika! ;)

Še izjava za javnost:
Caffeine Hours je enodnevni festival/tržnica grafičnih, literarnih in drugih umetniških del. Namen tržnice je širjenje lokalne umetniške scene, druženje in spoznavanje, ustvarjanje situacij, zrelih za nove načine sodelovanja. To bo nekakšen pregled stvari, ki se dogajajo v Ljubljani in širše. Pogovarjali se bomo o rečeh, ki se drugače obravnavajo samo v zaprtih krogih ali sobah. Navsezadnje bo to skupno planiranje druge edicije istega dogodka. Stregli bomo ogromne količine kave in čaja.
Tržnico bomo zaključili z nastopom Nikki Louder, ki bodo žgali poseben set pesmi, ki jih še niso igrali v živo. Za njimi pa avantgardni, nori, montrealski art-noiserji Aids Wolf.

Glede na to, da srkam kavo s fashion blogerji, je bil zame izziv, da oblikujem tipografijo za naslovnico avgustovske Modne, nadvse kul. In res sem z veseljem delala na njej (naslovnico je posnel Saša Hess, za srhljiv detajl pa je poskrbel piton Rudi iz živalskega vrta) in glede na to, da naslovnica deluje boljše v živo, kot na papirju, sem ekstra srečna. Ja, malo sem važna! ;)

Tole bo emotivna objava. Povem že v naprej. Ne dolgo nazaj sem spoznala, da ima glasba velik vpliv v mojem življenju. Sem človek, ki se je sposoben zaljubiti v en verz, v tri note ali neskončni sempler. In včeraj sem doživela enega najlepših (glasbenih) trenutkov v življenju - nastop Sufjana Stevensa. Morda je pametno povedati, koliko fobij sem premagala zaradi tega koncerta: cel dan sem se pogovarjala angleško z američanoma, vozila sem v neznane kraje in to v temi in šla sem na koncert (to ni glih fobija, ampak imam teorijo, da so koncerti neumna stvar - kako naj jaz vem, da bo meni glih tisti petek ob tisti in tisti uri sedla ta muzika). Enihu, Sufjan mi je vzel sapo že z uvodom, s krili in efektom ostre slike, povedal, da je vse skupaj le začetek in konec ter da je važno to, kar je sedaj - present tense. Prevzel me je z barvami in projekcijami, z neverjetno umirjenostjo, ki jo nosi v sebi in načinom, kako razloži stvari. Najbolj pa me je seveda navdušil z močno in neustrašno glasbo, ki ti za trenutek ustavi srce ter z akustičnim izvedbami, med katerimi je v dvorani vladala smrtna tišina. Fant zna tako fino popeljati glasbo iz nežnosti v popoln kaos in spet nazaj na točko popolnega miru. Med Impossible soul pa je v eni točki nastala taka napetost, da se nas je par ustalo in steklo proti odru ter začelo plesati. Spomnim se le občutka neizmirne sreče in lahkotnosti in vse bi dala, da bi obstala v tistem trenutku. Končalo se je nepozabno - s Chicagom in ogromnimi baloni.
Ne maram hypov pred koncerti, ker sem vedno razočarana, ampak občutek, ki mi ga je dal ta koncert (predvsem dan kasneje, ko sem prespala stvari in ugotovila, kaj sem doživela) je skorajda once in a life time expreience. Enihu, za umrt fanj in ja, boy, we can do much more together.

In par italijanov je snemalo. Se ne bom pritoževala, ker imam tako spomine za zmerej. Ok, do konca sveta. In ko smo že pri koncu sveta - Sufjanov lovesong apokalipsi.

Sem na rodni grudi. Počitnikujem. Menjujem zrak in je super. Zato me je bilo bolj malo on line. sem si pa danes naredila seznam in bom resno začela. Mogoče jutri. Neh, pojutrišnjem. Jutri grem malo okoli. Za prvi maj ne grem nikamor, bi pa rada bila na kakšni taki žurkici. Ne nujno na Islandiji. Se pa ne bi pritoževala.

Ta objava bi se mogla napisati včeraj, ampak ker sem resno zbolela za spomladansko utrujenostjo, se piše danes. Ampak je isto pomembna. Enihu, moja samostojnost je upihnila drugo svečko. Lani sem se na veliko razpisala, letos bom bolj kratka. Pa ne zato, ker se imam v tem letu manj ljudem za zahvalit (en velik hvala res vsem ljudem od lani in tudi še vsem novim, ki pridno in manj pridno zahajate na moj blog), ampak bolj zato, ker sem po letošnjem letu prepričana, da je tisto ta prvo leto res svinjsko. Letos je šlo vse bolj gladko, stvari so stekle, z naročniki smo se navadili eden na drugega, jaz sem ujela nek ritem in se sevda marsikaj naučila. Ok, edino ne se še nisem naučila rečt. ;)

Mogoče bi za to leto izpostavila tri stvari. Prva je nogometna - poleti nisem samo spoznala cele reprezentance (ignoriranje Šulerja še nisem prebolela), ampak cel kup krasnih punc (in fantov). Mogoče to u izi spoznavanje predvsem preko socialnih omrežij mi je dalo misliti, kako je v Ljubljani vse lažje in polno novih presenečenj in stikov in novih poznanstev. In tako posledično izpostavljam selitev v Ljubljano. Super se imam. To ne pomeni, da imam rodno grudo kaj manj rada. V bistvu sem ful vesela, da imam dva doma in res grem rada za vikend domov. Zrak menjat in te fore. V Ljubljani imam rada druženja, internacionalna kosila, spontane srede in sproščene četrtke, fotkanje, vse kulturne in fashionable zadeve, ki so mi doma res na veliko manjkale. In selitev je prinesla še tretjo izpostavljanje - službo v VBG. Letos smo po raznih blogih že veliko slišali o dream come true momentih (sodelovanju s favourite modnimi oblikovalci, srečanji z oh in sploh manekenkami ;). No, jaz sem svojega živim v tem studiju, kjer delamo huuude projekte in da sploh ne omenjam koliko milijon novih stvari sem se že in se jih bom naučila. Torej če potegnem, krasno drugo leto.

Tako, za konec pa res še enkrat hvala vsem. Res.

Vedno mi je smešno, kako ljudje rečejo: Ne tiči za računalnikom, pojdi ven, spoznaj prijatelje! No, in v četrtek se bo po celem svetu odvijali dogodki, ki jih prostovoljno organizirajo uporabniki Twitterja, kjer se bomo srečali te sorte ljudi. ;) Zato vsi vabljeni na tretji Twestival, ki se bo pod geslom Tvitaj, druži se in doniraj! odvijal v četrtek, 24. marca  na Ljubljanskem gradu, v GoodLife Castle Lounge Clubu, od 19. ure do polnoči. In ker imamo mi, za računalnikom, tudi dobro srce, bomo prijetno združili s koristnim in poskušali zbrati čimveč sredstev, ki  bodo v celoti namenjena Ustanovi Mali vitez za pomoč otrokom, ozdravljenim od raka.

Torej, če si tviteraš ali ne, pridi. Resno. Obljubim, da se bomo imeli fino. Če se pa slučajno vzpenjača pokvari in te tako boli noga, da ne moreš do vrha, lahko doniraš tudi s SMS donacijo - pošlji sms s ključno besedo MALIVITEZ na številko 1919. S tem doniraš 1€ za otroke in mlade ozdravljenim od raka.

več info

(ok, tehnično z dvemi gospodi in enim finim gospodom - Don Draper je gospod. In s Pepermintovo gospodično.). Enihu, danes je bil prav poseben dan, ker sva bile s Katjo vabljeni k blogerju, ki oh in sploh kuha - Pehtranu. Najprej morem povedati, da je bila moja najpogostejša beseda njami!

Šlo je pa takole:
Za predjed smo zajemali slastno korenčkovo juho, ki je mimo grede dvanajstkrat boljša od moje. S smetano in parmezanom. Prvi njamsi.
Potem se je Gašper, ki fura filozofijo, da je jed najboljša takoj, ko je skuhana, skrivnostno umaknil v kuhinjo in midve s Katjo sva se mogli zabavati z listanjem revij. In ko sva zagledale Don Draperja v Gentlemenu, je Gašper iz dnevne sobe zaslišal prvi ah.
Potem je sledila pašta (moja najljubša oblika pašte - tulčki) z di grejtest omako. Mislim, da sem rekla njamsi ene sedemnajstkrat. Še špinačo sem pojedla, pa nisem njena fenica.
Spet je sledil umik v kuhinjo in midve nazaj k časopisom. Drugi ah je sledil, ko sva v revijah našle še Sherlocka!
Za grand finale (tako kot sva potihem upali) pa naju je počastil z njegovo specialiteto - čežano!!! V tej točki nisem dostikart rekla njamsi, ker nisem utegnila, ker je bilo res njami.
Potem sva šle.

Aja, pomival je tisti, ki je dobil največ klinčkov v čežani. Na žalost je bil to Gašper! ;)

A ni krasno to blogersko življenje?

To je pa moja najljubša lomo fotografija. Posneta 2008 v San Telmu, Buenos Aires. Mogoče sem to fotko že objavila. Mogoče je to znak, da že predolgo blogam, ker se ne spomnem, kaj sem že objavil (ok, mogoče pa ne znam dobro kategorij postavljat). Zašla sem. Danes to fotko (pa čeprav mogoče drugič) objavljam s prav posebnim namenom. Od danes naprej bova z miss D. blogali s pomočjo plastike. S ponosom predstavljam - lomoleno!

Letos sem dobila pošto iz Indije. Nekaj piše, da jih je prevzelo. A lahko prosim, Dušanko, nehaš nabijat, zamižiš in prideš domov. V bistvu lahko direkt prideš v Župo - tukaj imamo tudi veliko kiča in prave male budistične oltarje (to ti sporoča miss T.). In tudi lačni ljudje se najdejo - jaz!