Za ljubitelja sončnih oblakov en velik oblak iz moje kancelarije, za vse ostale pa.. klik na obljubene fotke pod kapljami. Pa ne pozabit pohvalit Tomaža! :)

Ok, da ne bo kdo narobe razumel - ne skačem od veselja zaradi dežja, tistega zunaj, ampak zaradi kapelj na papirju. Zaradi te bejbe, ki se je prikradla v mojo glavo in na moj ekran. Včeraj sem pri GoLi prebrala zelo zanimivo objavo, ki mi je dala misliti. Zakaj bi stvar, ki mi je tako všeč, ždela pri meni. Zakaj ne bi razveselila še koga drugega (in s tem tudi mene, neskromno pripomnim). Več ne povem, da se ne bom česa zarekla, vendar zatrdno obljubim, da bom danes poslala par mejlov!

A se lahko maj še boljše začne? Nenapovedan obisk tehle dveh lepotic iz dežele vzhajajočega sonca tam nekje pod Julijci, blizu Gorenjke. In bejbi bi hoteli biti na netu!
Pera, hvala!!!! Ravnokar si dobila krono najboljše bivše cimre in delodajalke skupaj! Mislim, a ima še kdo tako kul delodajlace?

Nekako tako gre ta stvar - po enem letu in drobižu novih stvari sem si zaželela nekaj novega. Novo frizuro, nov trak za v lase in nove barve. Mogoče me kdo ne bo prepoznal (v dizajnu mislim) in mogoče bo rekel, kaj se gre ta trideset in drobiž stara teta igrat neke punčke. Mogoče me ne briga. Trenutno se počutim samurajsko in trenutno imam rada čiste linije, vesolje trikotnikov, kvadratov in .. končno moja široka ramena izgledajo stajliš!!

Ob tej priliki pa še velika hvala in zahvala bratu, ki je postavil www in trpel moje ‘a lahko za 1px bolj desno’!

Zjutraj sem se trudila res biti ne presenečena, ampak je bila vsebina kuverte najleše presenečenje. Sori, Ana! Tako, če si fen, si fen. Namesto slikic nogometašev zbiram Anine fotografije. In čakam na album! Resno!! In a niso Anine fotke tako kul, da so še moje fotke njenih fotk kul?! ;)

Enihu, imam ogromen nov mobil v pisarni. Petnajstkrat boljše zgleda v živo, kot na fotki, tako da vabljeni na kavč pod dež, ki nikoli ne pade. Veri mač spokojno. So pa kaplje del fotošutinga, ki ga je včeraj imel skrajno nadarjeni fotograf v moji kancelariji. Več ne smem povedat, zaenkrat. Sem pa prišla do pomembnega spoznanja - da biti model je tu mač preveč naporno! Tako, da prijava v ANTM garant odpade!

Ko sem včeraj gledala vesele obraze po dnevniku, češ zmaga je naša, me je sililo na jok. Včerajšnji dan, izkušnja čiščenja Slovenije, je bila zame ena sama beda, jeza in žalost. A, ker sem bila predkratkim opozorjena, da vedno najprej pokritiziram in šele nato pohvalim, sedaj začnem s pohvalo. Najprej hvala vsem, ki vam ni vseeno v kakšni svinjariji živimo. Če ponavljam za velikimi mesti in navedem statistiko, se nas je ob devetih zbralo okoli 20 ljudi (med njimi so šteti tudi otroci in dojenček) in 18 skavtov iz Ilirske Bistrice (predvsem osnovna in srednja šola), ki so prišli pomagat na naš del občine. Nekaj ljudi je čistilo samoiniciativno, nekaj tudi popoldne, v petek so čistili tudi osnovnošolci. Pomembno je dejstvo, da ima Podgrad približno 500 prebivalcev, torej.. manj kot 10% prebivalstva! Skupaj smo pobrali za okoli 8 kontejnerjev smeti (ocena strica iz komunale).

Še preden začnem s ta žalostnim delom objave, bi rada razčistila še eno dejstvo o Podgradu, ki ga ne najdete na wikipediji. Prebivalci Podgrada se delimo na domačine (tisti, ki imajo korenine iz Podgrada) in priseljence (predvsem pred 30 leti, ko je v bližini našim očetom in mamam kruh dajala tovarna Plama). In meja med nami je močna. Ko sem delala v javni upravi mi je predsednik krajevne skupnosti, ko je seveda potreboval eno uslugo, rekel, da mi po 25tem letu podelijo državljanstvo Podgrada! Sedaj mu še enkrat sporočam, da ga ne potrebujem! Ker včeraj me je bilo sram, da živim v takem kraju. Verjetno ste že razbrali, da se je krajevna skupnost distancirala od tega projekta oziroma ne bom omila zadeve - bila je proti tej akciji! In tudi iz vrst domačinov je bilo le par pridnih rok. Pa imamo aktivne gasilce, nogometaše, za pusta se zbere okoli 100 ljudi,..

Soseda me je včeraj tolažila, pa saj smo naredili veliko delo. Se strinjam. Ampak odprli smo le majhno rano! Vsakič, ko smo naleteli na odlagališče, smo ugotovili, da stojimo na najmanj 3 metrih smeti, da bi potrebovali najmanj bager, če bi se hoteli resno lotili zadeve. In bili smo le na štirih divjih odlagališčih. Baje, da jih je še najmanj trikrat toliko. In kakšne smeti - take iz gospodinjstev, še v vrečkah ‘ohranimo naravo čisto’, pa gradbeni material, domača lekarna, štruce kruha, pol kopalnice,.. Ampak najbolj me je šokiralo, ko smo naleteli na ogromne močne plastične vreče (ene 8 komadov), v katerih je bilo pograbljeno jesensko lisje! Zmrazi me, ko pomislim, v kakšni kulturi ljudi živim!

In ko misliš, da žalosti ni konec. Ko smo včeraj zaključili z akcijo, smo šli na zasluženo kosilo, ker seveda malice nismo imeli. Z bratom sva se tričetrt ure kasneje odpeljala do zbirnega mesta, da bi nekako ločila surovino od ostalih smeti, in glej ga zlomka -  zraven je stal že kubik lično zloženega trnita!! Pet metrov stran od osnovne šole! Odgovoren krajan nam je tako nakopal še inšpekcijo in račun za odvoz. Slava mu!

Hvala vsem za včerajšnje besede, čestitke, pohvale! Pri nekaterih sem vlekla robčke iz žepa, pri drugih sem se krohotala, predvsem pa uživala! Aja, pa vem, da je zadnja slika cela drama, ampak mi je všeč. Lomo filtri rulz. In ptič ni živ. Perjadi se bojim.

Pa še obvestila: A se mi lahko plizzz na mejl oglasi punca, ki mi je poslala nepodpisano pošto v rdeči kuverti iz Iga ter ena skrivnostna M s kulsko tipografijoa! Da vas obkljukam! ;) Aja, in vem, ki ste in ste hoteli pohvaliti moje novo ogledalo v kancelariji. To je darilo za 1. rojstni dan od sestrske Vile lile!

Tako, pa smo prišli do prve obletnice. V bistvu je hitro minilo. Saj poznate tisti rek, kako čas beži, ko se zabavaš. Saj je bilo dosti zabave in lepih trenutkov, bilo pa je tudi dosti saferja, težkih besed (predvsem s strani prijateljev), neplačanih računov (spet s strani prijateljev),.. Ampak danes ni dan, ko bomo stokali, čprav to radi počnemo. Na-aaa. Danes je dan, ko se bom zahvalila vsakemu posebej.

Še to, večkrat me ljudje vprašajo: a ti je kaj žal, da si šla.. – in še preden uspejo dokončati vprašanje, že odkimavam. Nikoli. Saj ne pravim, da sem se imela v javni upravi grozno (najbolj kul kolektiv ever, vam maham čez ekran), samo občutek, ko v življenju počneš, to kar te veseli, je mastercard neprecenljiv. Tudi če je blo moje življenje v zadnjem letu en sam .. (ne najdem prave besede za roller coaster) in si nisem mogla privoščiti dosti stvari, ga ni dinarja, da menjam.

Dosti o meni, danes bom jaz govorila o drugih. Po vrsti:

Prvi veliki hvala z ljubeznijo gre moji familiji, predvsem naši mami, ker nisem glih zgled pridne hčerice (ne kuham, ne perem, ne pečem, ne pospravljam, ..uf, upam, da tega ne berejo moji (bodoči) snubci!! ;) sem pa ful zabavna, če kja šteje). Takoj za njo talam lepe besede bratu (sori za vse ‘internet ne dela, umrla bom’ klice) in sestri (za vse artiš stvari, pri katerih se vprašam ‘a sem res iz te familije doma’ in vsa peciva in seveda za nečaka) in napol slepemu Flipu. Hvala, hvala!

Drugi hvala  s pogumom gre eni Evi. Zdaj boste vsi rekli, kaj pa ma ena sardina tle veze. Po pravici povedano je Eva tista, ki je rekla, naj ne mečkam, naj pošljem portfolio. Pa tudi ko sem v filing Eltona Johna (spoiler alert – vsi tisti, ki ste gledali zadnji del Californication, boste vedli o čem govorim), je ona tista, ki me nadere. Pač prva je odkrila, da me je treba sam nadret! ;) Eva, vogalna pisarna te čaka!

Tretji kafetast hvala gre k bližnjim in daljnim sosedam. Podgrad je z vami malo manj dosadna vas/mesto. Hvala, Mateja, Andreja, Sandra in Breda. In vse fantovsko potomstvo.

Četrta hvala z artish pridihom gre vsem, ki sem jih preko bloga spoznala še v živo. Zdaj se na veliko smejem pametnjakovičem, ki trdijo, da internet ubija socialne stike. Moje eno leto je bilo polno novih čudovitih prijateljstev. Po vrsti, ne nujno v tem vrstnem redu - pepermintova Katja, hvala za moj prvi intervju in za vse lepo na tvojem blogu. Pa fensišmensi Ana, hvala za vse infote pa za slike in boršetke, na katere gledam z zdravo zavistjo. Pa kameleonska Vanja, hvala, ker si besedi izkoriščevalska dala nov pomen! Pa hvala Ekoasu za fashionista objave in Kajikaji, ki me vsakič spomne kako kul je biti študent. Pa Heleni, čeprav sem te spoznala v zadnjem trenutku, se mi zdi, da smo v navezi že od vedno. Pa hvala, Rok, ki noče biti socialen, you know the picture. ;)

Peta hvala, ki bi bla lahko tudi prva, samo sem jo napisala na zadnje mesto, tako da se ne bi kdo ustavil ob svojem imenu in potem nehal brat. ;) Največja hvala, taka od Londona do Bangkoka, pa vsem vam - vsem ki me berete, pa tudi tistim, ki me ne berete – to vem, ker vsakič, ko se slišimo, sledi: ej, kako maš že blog? (ja, Dušan, to si ti). Preveč osladna bom, če bom povedala, koliko mi pomenijo vaše besede. Če delaš sam, je vsaka pohvala/kritika pomembna in tako izkoriščam blog za mojo rast. Pa vesela sem, da moj blog včasi postane pravi žur plac - mr.tina tukaj imaš veliko zaslug tudi ti! Tenkjuverimač. In tako - upam, da ne bom koga spustila - zajamem sapo in tri, štiri: Hvala, Pegula, GoLa, Matilda, mr.tina, Elevenstar Polona, FlegmaStegno, Ajda cveti, Milivanili, Teta Bina, Doroteja, Koka, Pera, Objemi drevo, Pullga, Maša, Ana, Helena, Rdeča kapica, martinKa, Fortunajda, Špela, teta poli, Vinkovangogh, Creatissimo, Barbara, Darja, Kitty, veronica, Urssa, Sanja, Bančkula, Embrace, Katja, Tina, Maja, Serz, Sonja, Monika, Janja, Petršilček, Marna, Urša, Joško, PF, Anja, Maja, Ninochka, Ruth, Leaidea, Funchi, Storyteller, Melita, Vale, Strid, Nina, Ada, Nea, Blažek, Mehčalec, Anja, Neža, Nataša, Manca, Iza, Jaša, Polona, Matej, Jure, Luka, Jaša, Blanka, Metka, Tiva, Polona, Erika, Katarina, Vanja, Rok, Tjaša, Lucija, Ana, Ana, Tjaša, Anja, Helena, Polona, Jelena, Katarina, Tjaša, Katja, Tina, Nataša, Nina, Nina, Katja, Tina.. Ja, vem, preveč časa imam ;) Iskrena hvala za vsak klik in komentar.

In še za konec, ker vseeno je jubilej – česa si želim za naprej: malo več samodiscipline in samozavesti, da bom znala večkrat rečt ne (grozno se sliši, vem), bela tla v pisarni, dolgo poletje, sitotiska (spet), veliko izkoriščevalskih kav, več papirnatega risanja in smeha.

Aja, žur s filanimi paprikami bo! Ampak ko se vključi gretje na terasi in ko se zinštalirajo zastavice.

Leto nazaj, 31. marca 2009 je bil Ninin zadnji dan službe v javni upravi. Tehnično sem koristila še zadnje dni dopusta (in tako ravno ob tem času srkala kafo in jedla jabolčno pito s smetano z Mašo in Špelo iz Mimoods sredi Amsterdama), ampak na papirju sem sedela za isto mizo, za katero sem sedela skoraj šest let. In ko sem stala na vrhu terase amsterdamske knjižnice in gledalal mini človeke in kolesarje, me je stisnilo pri srcu, kaj za vraga sploh počnem. Da če sem mal blesava, al’ kaj? Odgovore na ta vprašanja dobite jutri, ko bom praznovala eno leto samostojnosti.