Enkrat me je en prijatelj vprašal, zakaj blogerke pofotkamo stvari, ki si jih med sabo damo. Zato, ker smo vesele! Kako naj človek ni srečen, ko ti nekdo na tvojo objavo napiše, da ima doma eno vabilce tvojega najljubšega ilustratorja in ti ga lepo brez problema pošlje. Takšne kul stvari počne naa. In jaz sem tako vesela, ker imam v okvirju Silvanovega fantka inpunčko na konjiču. Ana, res ti hvala!! In krasne stvari delaš - fotič gre ziheš še v okvir!

In da še jaz izpolnim moj del giveawaya - koledarčke dobita Mateja, ki bo zamenjala službo in si kupila šivalni stroj (Mateja je bila enajsta po vrsti) in Ninqa (seštela se 2+0+1+1 in dobila 4, ker pa iz zanesljivih virov vem, da mr.tina ta koledarček že ima, ga je dobila naslednja srečnica). Obe mi lepo prosim javita naslove na moj mejl! Hvala vsem za komentarje in vsem še enkrat želim, da bi bilo 2011 res vaše leto!

Zakaj imam rada prve prve v letu? Zato, ker ležimo na kavčih in se smejemo in za trenutek se je zdelo, kot da smo na faksu po kakšnem kul žuru, ko eden drugemo sestavljamo filme. Ker imam končno čas prebrati (ok, začeti brati), vse čtivo nakupljeno in dobljeno (hvala hvala, Katja!) v decembru. In ker je bila svetloba včeraj ravnopravšnja in ker je bilo ivje na drevesih. In ker je vse tako spokojno in kliče po sestavljanju rezolušnov. Prvega prvega se vse zdi tako efortless in tako strašno kul, verjetno tudi zato, ker sem šla za noč spat spat ob šestih popoldne.. Ok, še prej sem ta komad že n-tič poslušala.

In še - začeli smo z novim headerjem.

Kot vsak normalen človek, tudi jaz ne maram silvestrovanja, vsega tega polnočnega lubčkanja, petard in prisiljenih žurov. Ampak danes sem presenetljivo ok. Mogoče zato, ker sem si kupila Adrijino karto in bom v letu 2011 res nekam šla. Mogoče zato, ker sem šla zjutraj po drugi poti v mesto in bila opažena s trole (Vanja, pozdravljam še tukaj!). Mogoče zato, ker sva s Pepermintovo posrkali zadnjo kavo v letu 2010 in si z Ekoasom pomahali. Mogoče zato, ker sem vesela trenutka, v katerem se trenutno nahajam (ta rdeča hiša, ki takrat ni bila tako lepa, je bila moj dom v študentskih časih). Mogoče zato, ker se veselim projektov v 2011 (tega zelo). Mogoče zato, ker se bom zvečer zastrupila s tortiljami in mi ne bo rablo it ven.. ;)

Letos ni bilo čestitk, so pa koledarčki. Taki veseli in geometrični. Obojestranski. In ker ima Nina ob teh prazničnih časih mehko srce, podarjam koledarček tistemu, ki bo v komentar napisal zakaj bo leto 2011 najbolj kul. Vem, to foro sem imela že lani, sam je dobra fora. Zberem dva najbolj kul! Časa je do silvestrovega!

ps. Značke bodo jutri. Vem, ful sem počasna. Naredimo eno rundo januarja. Za tiste okoli pa kak dan prej!

Enihu, leto je naokoli in res je bilo krasno! Čeprav ne maram sodih števil, se nad desetko ne bom pritoževala. Mogoče se mi par zadev ni izšlo, ampak overall gre to leto v anale zaradi kulskih odločitev, krasne službe, nogometa za punce, prvega nečaka, novih prijateljstev, prve omake iz malancan, krasnih dnevov na Unijah, fotk in patternov, krasnih projektov, novih fotoaparatov in objektivov, super hrane in poletnih mini piknikov, super koncertov, internacionalnih kosil in daleč najboljše muzike!! Maham vsem, ki so zaslužni za te stvari!

Tako.. v letu dvajset ena ena pa v bistvu nobenemu nič ne želim, ker vsi pravijo, da bo to itak najboljše leto in kaj človeku zaželiš v najboljšem letu? Najboljše, da uživa!!

Ker imam dobro srce in ker zunaj sneži, sem se določila, da čestitke, značke in še nekaj (in mogoče celo še nekaj) letos bojo! Naslednji teden dokončam kolekcije (ja, prav ste razumeli, več kolekcij bo. Brez skrbi, še imam časa za bit lena.), potem bomo pa začeli pobirat naročila. Takšen je bil sklep na skupščini. Mogoče bo kaj zamude, ampak a ni čar novoletnih čestitk pošiljanje v zadnjem hipu?

Ofišli, se veselim naslednjega leta. Zarad beležke, kakopak. Beležke od typotheque.

PS: doma imamo nova okna. okenske police so tako široke, da so že skor foto studijo!!!

Včeraj sem med enim komadom (ga še iščem) na koncertu doživela pravo tišino/praznino (opomba avtorice: ‘ker se po 24 urah ne morem odločiti, ali je šlo za tišino ali praznino, uporabljam oba izraza.’). Tišino med dvemi toni, točno izmerjeno tišino, ki ti je ravnoprav zarezala v dih, te pustila čisto negibnega, a hkrati polnega glasbe in občutkov. Včasih sem se tišine/praznine izogibala na veliko, bala sem se trenutka, ko je v pogovoru nastala tišina, polnila prazen prostor na papirju,.. Včeraj pa mi je postalo jasno, da je tišina/praznina stvar, ki naredi zadev interesantno, vznemirljivo in posebno.

Tole sem smešno napisala. Ampak, če  vam povem, da so se včeraj v Menzi slišale dežne kaplje, vam bo vse jasno. ;)

Bedna fotka, krasen koncert. In če jaz rečem, da je bilo krasno, potem je bilo res krasno.

Danes sem ugotovila, da v Šiški živijo dva tipa fantov - eni fanti, ki super kuhajo (pojedla sem celo ta pekoče stvari, repete) in drugi fanti, ki ne berejo mojega bloga. ;)