Rada se vozim s kolesom. Res rada. To je ena izmed najboljši stvari v Ljubljani, da greš lahko s kolesom povsod. Na rodni grudi furamo državne ceste, visoke klance, dolge razdalje in hitre rečane (se opravičujem vsem iz Reke, sam res grozno voziste). V Ljubljani pa je vožnja s kolesom (skoraj vedno) užitek. In letošnja zima je idealka. In vesela sem, ko zjutraj vidim mnogo ljudi na kolesih.
In komaj čakam, da dobim svoje kolo.. Taka handmade in Ježica. Do takrat si sposojam Ajdino kolo, ker se je moj, ta mestni odločil, da se mu ne da več. In bremze imam zanič. In ta zadnja fotka je krasna embalaža od Neže. In ta embalaža je sedaj moj bookmark.

_

Ful imam rada sezname. Pišem si jih vsak dan, za v trgovino in za življenje. Danes sem šla en krog, s ta pravo muziko v slušalkah in sem potegnila črto čez enajstko in rada bi izpostavila pet stvari, ki so se mi zgodile v letu enajst in se jih bo rada spomnila.
1. koncert Sufjan Stevensa v mesecu maju. Nekaj najlepšega, kar sem kdaj videla in slišala.
2. razstava v sklopu Bienala neodvisne ilustracije v oktobru. Moja prva, ta prava in še enkrat hvala vsem, ki ste prišli, pogledali in feedbackali.
3. sejem na Taboru v septembru. Čeprav je september že skoraj jesen, je bil to najboljši poletni dan. Super družba na štantu, veliko ljudi, spoznavanja, podpisovanja.
4. sproščeni četrtki. Poletno druženje na klopci pred LPjem, srkanje gin tonika in momenti, da se poletje ne bi nikoli končalo.
5. Mila v oktobru. Že drugič teta. Bit teta je krasen poklic.

Super je bilo. in komaj čakam dvanajstko. Seznam imam že narejen!

Že par let imam navado, da za novo leto pripravim kakšno presenečenje za novoletno čestitko. Vsako leto se mi je tudi seznam prijateljev večal, ker nisem imela srca koga črtat. ampak letos, ko so taki časi, črtam vse. Odločila sem se, da 150 evričev (najmanj toliko vsako leto porabim za ta presenečenja in poštnine) podarim nekomu, ki jih potrebuje. Vem, da je tudi pri nas velko ljudi v stiski, a sem se odločila, da novoletni denar poklonim slovenskemu misijonu na Madagaskarju. Sicer sem za ta namen odločila, kar nekaj časa nazaj, mi je bil dokumentarec o patru Petru Opeki samo znamenje, da sem se prav odločila. Hvaležna sem za ljudi, ki jim ni vseeno za sočloveka in nam s tem dajo vedeti, da bo jutrišnji dan lep.

Ampak, da pa vseeno ne bi nič naredila, sem pripravila dve čestitki, ki si ju lahko natisnete. Vem, da sem malo pozna, ampak tudi jaz sem vedno pošiljala čestitke zadnjo minuto. Namesto hvala, pa si želim, da kakšen evro stisnete v roku kakemu brezdomcu ali človeku v stiski.

Polno veselja dvanajstko želim!

Zadnjič je T. fino rekla, da se tolaži s tem, da bo konec. Čeprav še sama ne ve česa bo konec. Mislim, da sem na podobni točki tudi sama. Glava in telo sta se mi naravnala na en konec in zdaj tiho, a hropeče, čakata, da se bosta v enem trenutku resetirala. Mogoče bo ta trenutek takrat, ko bo enka šla v dvojko, ko bom mogoče zaspala pred tretjo uro zjutraj in v trenutku, ko bo lepo..

In, ko smo že pri koncu. Na pepermintu sem se znašla v kolažu mojih najljubših barv in če bi rad kdo ob koncu leta komu podaril grafiko ali pa značko, sem samo en klik stran.

Upam, da vsi veste, da je slovenski prevod za brunch zasilo (za-jtrk plus ko-silo) in upam, da tudi veste, da obstaja tudi kočerja. Dnevi, ki se začnejo z zasilom, so itak top. Če se pa dnevi začnejo na brunchu pri Klari in Klemnu v Mostah, potem pa .. enačim ta dan z zadetkom na loteriji. Najprej morem povedat, da sem bila šokirana nad dejstvom, da so Moste samo 12 minut s kolesom stran od mene. Zmerej sem mislila, da je to tako daleč, da se ne splača hodt. Potem me je prijetno šokiralo, kako hud prostor imata v Vili Mojimir. Ko pa sem zagledala vso hrano na mizi, sem pa začela jecljati! Super je bilo - napokali smo se finih jajčnih mafinov (spet si nisem zapolnila ta pravega kuharskega imena), si prstke obliznili ob bombetkah presenečenja in nadvse pohvalili jogurt s kosmiči in toplimi malinami. In srkali zeleni čaj na ta pravi temperaturi. Tisti, ki jo da od sebe peč na drva. In sonce je sijalo na ravnoprav zdrsan parket. Enihu, začetek tedna za ’sedi, pet’! ;)

Včasih je res smešno, kako te lahko ena sama barva, ena kava, ena feltna, ena barvna odločitev, en komad, ena pametna odločitev, da ne grem ven in sem potem vsa spočita naslednji dan, en koncert, en krožnik popečenega kislega zelja, ena prečrtana stvar v beležki, ena nepričakovana prijaznost, ena noseča punca, en pogovor v angleščini, ena črta več, en plan za september, ena pogumna odločitev, eno upanje, en krog s kolesom, ena molitev, ena nesrečna sreda, ki je nesrečna na en tak poseben način, en komentar, en zaključek, en del poti v službo, ki je prekrit z rumenimi listi, eno vreme, ena fina družba in ena čokoladna torta z višnjami spremeni. In v bistvu se to skupaj je samo ena zanka v puloverju. In spet maham - dvem pogumnim puncam, Jeri in Joani!

Vsakič, ko razmišljam, kaj bi napisala o zdaj, razmišljam sam o tem, kako bi bentila nad zimo in mrazom in rjavo in sivo barvo.  Ampak morem priznati, da pa je nekaj čarobnega v vonju gnilih rumenih listov na razmočenih tleh, gibanju, ki ga ustvarja mraz in veter, težini svetlobe ob štirih popoldne in tej konstantno prisotni mirnosti, ki jo poleti doživiš sam ob petkih dopoldne v Stari Ljubljani. Veliko življenja je v tem umiranju.

In k vsaki dobri stvari na svetu paše tudi soundtrack in mislim, da Balmorhea zna pokazat to življenje, srečo upanje in veselje. Grem hitro spat, da bo kmalu torek!

Tako zgledam na večjem formatu in v celofanu. OK, ni celofan, tista folija je, sam celofan (a ni kul beseda?) se lepše sliši. Hvala prijaznim puncam in Perotu v printam.si. Enihu, še nikoli nisem bila v tako velikem formatu, kar malo fobična ratujem. In za vse, ki me bereste preko rssjev - header je nov (hvala, Matilda in Gola, ki sta že pohvalili) in lahko klikneste tudi na www in če vam postavitev ta črnih delov ni všeč, vam dovolim, da si jo po mili volji premikaste!
Se vidmo v ponedeljek!

Vsi na veliko razlagajo kako kul, da se je začela jesen, ker so zdaj bolj delovni.. Kot kaže spet ne sodim v kategorijo teh ljudi. Jaz super delam, ko je sonce in vroče in potem morem zaradi vseh vročin it delat v kak lokal, kjer imajo klimo. Jeseni ležim in pijem čaje in imam suho kožo. Edina dobra stvar jeseni je to, da si morem dat kapo gor, ko grem na kolo in končno moj frfru mal počine. Poletje in veter v laseh so bila zanj tu mač.

Za mano (ok, v bistvu je še v teku in bo teklo še do torka) je najnapornejši teden ever! V bistvu sem sama nad sabo začudena, da lahko zdržim po 37ur skupaj z računalnikom na štiri dni podlage. Veliko je tudi pripomoglo djestvo, da sva bile pred računalnikom dve (Alenka, maham!) in lahko povem, da je vsaka ta druga beseda ob štirih zjutraj po dvajsetih urah dela tako smešna, da sva mislile, da sva cel blok zbudile od samega hihitanja! Moraste probat kdaj! Rezultat pokažem naslednji teden.
Enihu, ko bo peklenski teden za mano si bom kupila rože. Majkemi. In tale najlepši šopek mi je bil podarjen s strani sodelavcev čez hodnik (ajde, njim tudi maham!).