Se imam pretty fino. Tale septemberska pripeka je najbolj kul stvar v letošnjem letu. Jp, z majhnimi stvarmi sem zadovoljna. Enihu, v teh poletnih časih, ko je posedanje nujno, se dosti pogovarjamo o tem, kako je Ljubljana lepa in kateri del nam je najbolj všeč. Moj je ta - po Wolfovi mimo Kongresnega, mimo Bikofeja, do LPja. Se na veliko oproščam gospe Ljubljanici, ker jo letos nadvse ignoriram. Kaj naj rečem, ceste brez prometa so zakon. Če sem pa s kolesom se mi je pa tako fino zapeljat po Kongresnem. Navzdol valjda. In vem, da bi bilo super imet muziko ob takem giru, ampak ker sem zakonoboječa se ne vozim s slušalkami, ampak če bi se, bi poslušala ta komad. Ali pa mogoče tega. In v času sončnega zahoda si smotan, če ne sediš pred LPjem, ker je tam svetloba čudovita! In ne, Zoran mi ne plačuje teh objav.

Všeč mi je, kako se vreme zadnje čase heca. Upam, da se bo hecal tudi septembra. To sem že lani povedala, ampak september je moj najljubši mesec. Ne vem zakaj, ampak september je moj čas za nove začetke, novoletne resolušne. Mogoče je to sindrom osnovne šole, ko si vsako leto napredoval (ja, zdaj veste, nikoli nisem ponavljala razreda!). Seznama nisem še točno napisala, tudi nove beležke še nisem kupila, ampak se strašno veselim toplega septembra!

Priznam, tale objava je samo zaradi tega, da objavim eno muziko in povem dve stvari. Prva je ta, da sem spet na repeat na enem komadu. Od danes sicer, sam sumim, da bo ta prava muzika za na katamaran. Ali pa it peš od Župe do Centra, po Resljevi. Druga stvar je pa ta, da sem vedla, da bo Ljubljana poleti strašno kul. Začela se je nič kaj torkasto, na zidku pred Gromkijem ob poslušanju Vivaldija. Začela se je s sladoledom za večerjo in čevapi za sladico. Začela se je z novimi in ne tako novimi ljudmi. Začela se je s šibko sapico in počutila sem se kot doma. In komaj čakam julij in avgust. In naključja.

Slike so pa iz Pirana. Tam je pihalo za umrt. za lepo umret, da ne bo kdo narobe razumel.

Verjetno sem že dolgočasna s tem, da non stop govorim, da sem v gužvi. Ja, nič, potem bom pa še enkrat dolgočasna in povedala, da sem v gužvi. Totalni. Ampak.. ker ne bom živela v neskončnost, sem si zadala pravilo, da kljub temu, da sem v gužvi, si ne bom od oči in ušes odrekala kulturnih dogodkov v moji bližini. Tako da, sem v soboto na rodni grudi poslušala fante, ki hitro govorijo (Ntoko in Mirko), v nedeljo pogledala krasno predstavo Betontanca Tam daleč stran, včeraj sem bila na koncertu novozelandske Bachelorette, ki se je postavila takoj za Sufjana, jutri se grem blogovsko družit, v četrtek bom izpustila sproščeni četrtek in v petek bom šla preverit novo plato Moveknowledgementovcem, pri katerih igra tudi sošolec iz rodne grude. Vmes delam. Resno. Evo, zdaj grem delat. Dijo.

Ploščice na fotki so sosedove. Lepše od naših.