Moja druga najljubša stvar na svetu (prva je seveda nič delanje) je muzika. Muziko bi vzela s sabo na samotni otok. In ko me je Zoran povabil, da naredim mixič, za www z najboljšim imenom ever - Addicted to nothing, sem bila srečna in živčna. Živčna, ker mixov ne znam delat. Jaz muziko poslušam eno in dolgo časa samo to, tako da.. Enihu, poslušat! In se met fanj. Ali pa umrt, kar pride prej. In pod must (seveda poslušat vse mixiče) - priporočam od Jakata mix. Za v nebesa. In ja, končujem z mrtvimi prispodobami.

Danes je bil žalosten dan na naši rodni grudi. In jutro sem zato začela na spomladanskem Slavniku, ki s svojo svetlobo zelene bukve, pove, da bo vse ok. Da je potrebno zaupat in vztrajat.

To je bil en dolgočasen mesec.

Zadnje čase s fotičem nisva prevelika prijatelja. Najprej zato, ker če grem kam s kolesom in imam zraven še ključavnico in buhvari še kako od desetih beležk, ki jih tovorim s sabo, sem v prevelikem nevravnotežju. Plus, da sem non stop v skrbeh, da se mi bo torba odtrgala. Če pa že fotkam, je vse izzven fokusa. Mogoče so to znamenja, da neham fotkat.. Med znamenji pa vsaj kul muziko poslušam.

Doma sem se gibala samo v distanci, ki prenese nošnjo pidžame, torej po vrsti: pri sosedovih, pred hišo, na hodniku in na terasi. In a sem že rekla, da je film res kul? tele fotke so čiiiist brez bilokakršnega photoshopa na film za 0.99 evričev. Jp, tako malo je treba.

Doma smo tri. Ok, doma smo bili tri. Zdej smo včasih dva. In imeli smo eno sobo. Ok, tehnično jo imamo še sedaj. Najprej je bil Podgrad, potem je kr naenkrat zrasla soba v sobi in na koncu ni blo več podgrada, ampak sma še ena postelja in potem v bistvu nisi točno vedel, kje boš spal. To lepo tradicijo furamo še danes. Nimamo besede, moja postelja, tako kot nikoli ne rečem moja mama, ampak naša mama. Torej imam našo posteljo. V bistvu sem šla zdaj mal iz teme. Hotela sem povedat, da imam šele sedaj svojo sobo. Ni glih kraljestvo, se mam pa v njej fino. In komaj čakam, da bom imela sobo, ki ji bom lahko rekla stanovanje.

Plakat je seveda od Zorana. Še od prej. In fotke so narejene na film. Tale Zenit ratuje prava ljubav.

Mah, bom povedala kar po pravici. Imela sem ful lep namen napisat eno krasno objavo o tem, kaki prasci smo. Da kako nam je vseeno za okolje, za naravo. Da kako so smeti na istem mestu, kjer smo jih mesec nazaj pobrali. Da kako malo nam je mar. Priznam, jaz sem včasih tudi lena in se mi ne da pomit tistega jogurtovega lončka in ga potem ne recikliram. In se bom poboljšala. Ker mi je mar zase in za druge. Ampak sem ful preveč raztresena. Se mi je zgodila ena nezgoda (ful ne bi rada napisala kaj, ker če napišem, potem bo verjetno postala resnična, resnična). V glavnem, nehejmo bit taki prasci. Do okolja in do drugih. Ni težko.

Ps: In med počitnicami sem se naučila risat gospe!

Ta teden sem ugotovila, da dopust sploh ni tako napačna stvar. V teh parih dneh piškavega vremena, ko sem v bistvu zapuščala hišo samo v ekstremnih primerih (kava in predstavitev projekta kanalizacijev naši vasi - omenjale so se puške v istem stavku kot jaški), sem ugotovila, da če zjutraj ležim nepremično in mogoče za par sekund zajamem sapo, da pes misli, da sem umrla in mi da nadaljnih dvajset minut časa, da še malo poležim. Da so filmi totalno predolga stvar za gledat. Da če poslušaš komad na youtubu in v drugem oknu odpreš isti komad in ga začneš s kakim 20 sekundnim zamikom, da nastane ful hud zvok. Da če spiš do poznega in greš zgodaj spat, komot preskočiš dva obroka in s tem manj pomivaš in pospravljaš. Da si v bistvu lahko en teden isto oblečen. Da vse stvari, ki si jih zadaš zvečer, zjutraj zvenijo strašno bedasto. Enihu, dopust je kul. In še bom šla!

Skoraj vedno se ljudje začudijo, ko jim povem, da sem doštudirala krajinsko arhitekturo. In potem mi začnejo razlagat o nekem vrtu in takrat zaprem ušesa. Pač bila je pot, ki ni bila zame. Sem pa na tej poti dobila strašno kul podlago, in sicer pri predmetu Risanja pri prof. Drašlerju. Vsi, ki Lojzeta poznate, ste se zdaj ziher nasmehnili. Čeprav so se nam njegove ure zdele smešne in skiciranja po vinskih okoliših zabavne, se šele zdaj zavedam, da sem od njega odnesla največ. In včeraj sem našla knjigo O krajini z risbo. In jo berem. Vmes sem še mogla neke stvari razmišljat in ker najlažje razmišljam medtem, ko rišem brez razmišljanja, je nastal sklop izmišljenih krajin. Bil je lep večer. In glasbena podlaga je bila ta. Devetintridesetkrat. In ob tej priliki bi pozdravila še eno gopodično Fino, ki mi je enkrat (točno vem kdaj) rekla, da naj bom bolj barbarska. In včeraj sem si to šestkrat ponovila.

Jaz imam ful kul telo. Je bolj tiho (razen v kolenu mi kdaj poči) in se ne spreminja dosti (fura isto višino in dolžino že od srednje šole), nikoli še ni imelo zlomljene kosti in pretty much nimam dela z njim. In kar je najpomembnejše.. ko mi odpove glava, se oglasi. Najprej samo potrka, potem udari, in ko zigonoriram ene tri udarce, poči. Te dni se pobiram, in kot mi je E. prej napisal - Uživam v dihanju!