Ene stvari so za zmerej, ene so pa samo za nekaj časa. Jaz zmeraj rada rečem, da, če ne drugega, mi je moj faks dal eno dobro prijateljstvo. Ok, dal mi je še to, da vsakič, ko vidim viburnum rhytidophyllum, naglas rečem viburnum rhytidophyllum! Aha, moj faks je bil huda naložba!! Enihu, nazaj k prijateljstvu - tistemu, ki se vedno začne z ‘nič me ne pokličeš’. Vzajemno neklicanje, ki ga nobeden ne zameri. In tale luč in tale radiator sta ostala od dnevne sobe, v kateri sem bila prevečkrat. In v tej dnevni sobi sem prvič poslušala Moloko. In petnajst let kasneje sta ostala samo še ta luč in ta radiator. In upam, da za vedno.

Včasih sem ful počasna. Tak, da razumem določene stvari. Posebno tiste, ki se dotikajo mene. In rablo mi je cele kilometre rek iz (pretočenih sol, seveda), da sem ugotovila, da je bit žalosten ful kul. Skrivnost je samo v tem, da znaš ta žalosten občutek obrnit sebi v prit. Tako, kot je znal Cankar tisto kavo. In je fanj. In za sekundo ratam srečna. Sam za sekundo, ker potem, ko sem srečna in vse štima, nisem več srečna. Mislim, da rabim eno poglavje v kaki knjigi. In k taki objavi pritiče najboljša muzika. Hvala, V! Res je, I don’t know how lucky I am. Ker jaz znam bit žalostna skoz!!

V nedeljo je ful pihalo. Ampak vseeno sem dobila sms od gospodične M., če grem z njo na kavo in na Hrib svobode. Hrib svobode, delo Janeza Lenassija, je ena najbolj kul stvar v Ilirski Bistrici. Beton je res ena najlepših stvari na svetu, še posebno če ga je mnogo. In v kocki. In tudi breze zraven so lepe. Ugotovili sva, da prostor kliče po pomladnem pikniku. In resno razmišljam, da bi organizirala en piknik, ko bo toplo.
Pofotkano z Zenitom, tokrat v barvi. Srečna.

_

Do you remember this blog post, which was circulating on the internet last year? I’m fortunate that i live nearby Hrib svobode in Ilirska Bistrica.  I love big concrete structures and rough forms. A perfect spot for a picnic in spring. ;)
Pictures were taken with Zenith EM.

Z začetkom leta sem s pomočjo lanskoletne pridnosti padla v Instagram nebesa. Nebesa z veliko začetnico. Aplikacija z veliko začetnico. In to je bil moj januar. Poln žalostnih dreves, voženj s kolesom, mirnih krajin in fejkanja pomladi z rožami na mizi.
_
I received an iphone as a Christmas gift and I was immediately hooked on Instagram. This is my January - ful of sad trees, peaceful landscapes, bike rides and moments of waiting for the spring.

Še runda cvetoče line, najlepšega šavja, školjk, krasne fasade in ene rjuhe. In kot je rekla G. lepo je biti tam in ne tu. In tole si vrtim.. v neskončnost.

Ko sem žalostna in imam v sebi preveč, grem najrajši na morje. Tudi če piha in je oblačno. Tista modrina in neskončnost znata povedat, da bo vse ok. Enkrat. In zaenkrat verjamem. Ta vikend smo jo mahnili v Gradež. Tam je meni vedno fensi lepo. Še posebej pozimi, ko je Viale Europa prazna, obala polna školjk in hišice iz francoske riviere zaprte.

_
When I’m feeling sad, I find it relaxing to visit the beach. Even if it’s windy and cloudy. The infinity knows how to say that everything is goning to be ok. And I believe it. For now. This weekend I went to Grado, a small town in Italy, with special charm even in winter time

Vedno sem imela kratke lase. Verjetno sem nazadnje imela dolge lase v osmem razredu. Nimam potrpljenja in zelo rada hodim k frizerju. Striženje las je zame ena taka mala terapevtska fora. Lani sem pa s frizerko sklenila pakt, da me ne postriže, pa tudi če pridem na kolenih s tisoč evrov v rokah. In zdaj čakam, da se lasje dotaknejo mojih ram. In je muka, ker nočejo in ponoči me pikajo po vratu, ko spim. Ampak.. včeraj sem si nekaj prčkala in ugotovila, da si lahko naredim figo na vrhu glave!! To sem si vedno želela imet. In zdaj sem v srečnem prostoru. Tako srečnem, da sem se odločila, da potrebujem nov portet.

_
I always had short hair. Because of my lack of patience and I love cutting my hair. It’s soo relaxing and therapeutic. ;) Last year I made a pact with my hairdresser - she won’t cut my hair even if I begged her on my knees. Now I’m waiting for my hair to reach shoulders and it’s a long and booring way.. But. yesterday I discovered that they are just the right length to put them in a bun! And now I live in a very happy place! ;) And this is me - looking like a granny.

Če bi sedaj imela na voljo eno samo željo, bi si zaželela, da sem objektiv z 1.2 zaslonko, da bi se tako fino skoncentrirala!!

Zime ne maram. Pozimi so barve enake in enolične. Pozimi čakam na pomlad. In da bo čakanje čim hitrejše, se morem fino zamotit. In hiter vzpon na Slavnik je krasno za motanje časa. In v bistvu sem ugotovila, da je tudi pozimi tu pa tam kakšna kul tekstura, struktura ali vzorec. Ampak vseeno, zima me ni prepričala.

_
Winter is my least favourite time of the year. The colours all look alike. In winter I’m mostly just waiting for spring to come. But today I went to a nearby hill, Slavnik, and I have to admit - I spotted some really cool textures, especially those of dry grass.

Plakat za gala koncert pridnih učencev glasbene šole na Ptuju. Kot rečeno, vsak plakat je zame lep izziv. In tale izziv bi bil lep tudi na kakšnih printih ali totkah, knjede? Hm..

_

I designed a poster for a gala concert  featuring students from (grammar) music school .