Po prvih treh dneh mestnega življenja, nujno rabim odmor. Grem štet galebe, če že ne bom plavala! ;) In ja, na Unije grem!!!

Danes sem po sedmih letih v Ljubljani. To ne pomeni, da nikol v sedmih letih nisem bila v Ljubljani. To pomeni nekaj drugega. In za dobrodošlico me je nad Tromostovjem pričakala tale ribetina. Res ni rabilo.. ;) Bom pa rekla samo to.. naj se dogodivščina začne! ;)

Eh, tako sem intosomething, da sem pozabila na dvatisoči komentar. Zdaj jih je dvatisočinšest. In srečni bralec je tokart FlegmaStegno (dokaz). Čestitke za zmagovalca. Glede na to, da si eden redkih fantov, ki si upa komentirati pri meni, dobiš še rože! Seveda dobiš tudi nagrado - paket brihtnih japonkic, ki delajo na črno v moji kancelariji. V primeru, da se odrekaš nagradi, dovolim, da preusmeriš japončice na kakega drugega bralca ali bralko.

Enihu, ful sem vesela, da me bereste moje traparije in poslušaste moje jamranje. Še na mnoge objave in komentarje, knjede?

Zadnjič sem se strinjala, da je temina lepa beseda. Ampak modrina je lepša za doživet. In v pričakovanju modrine, morem pošerat ta komad. In ja, Nini se meša - dve objavi na en dan.

To, da se redko zaljubim, smo že razjasnili. Vendar, ko se, ta ljubezen drži. In tale traja od prvega letnika faksa, ko sem si še v ta starem Konzorciju na vogalu pod Kazino za vsako desetko kupila enega Calvina. Potem sem nehala dobivati desetke in se je bilo treba zmislit kak drugi razlog za imet najboljši strip ever (pa btw - stripov sploh ne maram).  Res, prav zares, ju obožujem, se ob njih naglas smejim in celo potočim solzo (tista zgodba o umirajoče/mrtvem krtu).

In tole objavo izkoriščam še za ukaz - prosim, če mi vsi, ki sem vam posodila Calvina and Hobbesa, vrnete knjige nazaj. Takoj. Nujno.

Tisti tedni v letu, ko je teta kobilica edina, ki pride na obisk. Zadnjič sem razmišljala, koliko bralcev se garant pelje 5m stran od moje kancelarije.. Da slišim - kdo je šel na hrvaško morje čez Podgrad? ;))

Ko sem dobila 50tko (objektiv in ne kako teto), sem bila ful srečna. Po parih klikih sem se malo ohladila in potem je ljubezen šla samo navzdol. Nikakor se nisva pobondala, nisva govorila istega jezika, najina koordinacija je bla na psu, skoraj so že solze tekle,.. Ampak mislim, da lahko rečem, da sva sedaj prijatelja. Velika. Mogoče še prevelika, ker tale fotka je preveč slattka. In pozdravljam fanta, ki bo ob tem postu zavzdihnil: ‘Ah, spet rože!’ ;) ;)

Pri nas imamo gužvo. Pa pri vas?

Žajbelj za v čaj in posušen mak za v.. ikebano.

Spet začenjam. S septembrom, ki je itak moj najboljši mesec, grem od začetka. In saj bi rada povedala, samo še sama ne verjamem, da gredo stvari tako smooth, da vse klapa in da je odločitev res na mestu. No, tako, od septembra naprej bo na blogu malo manj fotk iz Podgrada in veliko več iz Ljubljane. In fotk naključnih kav, betona in megle.

In s to kartico iz najbolj kul stanovanja eve sardine bi samo povedala, da mi ne preostane drugega, kot da si zapojem in zajuckam (kako prosim?)!