Počitnikujem. Zanalašč.

Na polovici poletja smo že. Protestiram. Protestirava oba. Jaz in tale fantina, ki je hkrati tudi (zvok in) slika mojega namišljenega benda. Morava si majce stiskat, podmus. In to je 300ta objava. Kako čas leti, ko se zabavamo.

Gospa Kontrola, ki skrbi za pisarijo na blogu, je kot kaže šla na dopust. In ker to ni podobno nobeni stvari več, ji bom počasi sledila tudi jaz. Ampak, ne še. Ne v takšnem oktobrskem vremeu.

Imam nov pogled na svet, čakam, da bom carried away in sem zaljubljena. Jp, prav sklepaste - nov objektiv imam!!!!
Da imam nov objektiv, je pa kriva Marija. Ona že ve kdo je! ;))

Ena pasja in dve moje. Na najbolj kul brjači v Novokračinah (širim obzorja).

Dodajam - opažam, da nihče ni opazil razpoke, ki gre iz brjača pasjih nog v brjač mojih nog. Pa tako sem se trudila.. :)

Ko težko poveš stvari in ti komad pove vse. In bi rad povedal in ne moreš, ker ni nobene fotke in politika tega bloga prepoveduje objavljanje brez fotk. In zato greš ven, pogledaš gor v čisto sprano nebo in dol v sosedovo akacijo. In nekako vse štima. In včasih tako vse štima, da iščeš zadeve, da je nekje nekaj skritega, ker ni šans, da je vse ok. In ne more bit vse ok, ker potem je dolgčas. In ne morejo se skoraj vsi stavki začeti z in..

Ko sem vsa slabe volje čekirala rssje in se z navdušenjem ustavila na aninih filmskih fotkah, sem se spomnila na mojo najboljšejšo fotko iz Unij. Slikano še s ta starim canonam, ob jutranji svetlobi, ko smo jo mahale proti svetilniku. V to fotko sem zaljubljena. Pa se malokrat zaljubim.

A niso fižoleti najboljša stvar na svetu. Pa tudi najbolj kul beseda. Kar ponavljala bi jo.. fižolet, fižolet,.. Zelo rada jo tudi uporabljam ljubkovalno, recimo.. Ti si moj fižolet! In kako so fižoleti kul - tile na primer so pred kuhanjem temno vijola, po kuhanju zeleni. So torej kot jaz, ne morejo se nič odločit.
In za vse, ki debelo gledate.. stročji fižol. A ni beseda stročji fižol najbolj smešna beseda ever!!! Fižoletu ne dela nobene pravice..

V glavnem - baje sem se naučila šivati. Kako? Tako, da se razen za novoletne papirnate kuverte nisem dotaknila šivalnega stroja. In kot kaže me je takooo pogrešal (oziroma pogrešala, ker je Toyota), da mi je v petek skoraj sama zašila torbo!! Nobene zbzdehanosti - mati še danes ne verjamejo, da sem sama zašila, pa tudi sama sem debelo pogledala cel čas nastajanja.. V glavnem, že nekaj časa razmišljam o veliki torbi (ker sem veliko dekle, seveda) in o enem srednje velikem kosu odpadnega materiala iz Ikeje. In ko je bila v petek vročina na višku in sem razmišljala samo še o sobotni slani vodi, sem tri, štiri, zdaj vzela škarje in z nič centrimetri odpadnega materiala, zašila torbo za na plažo, pa tudi za v grad. In če se že hvalim kot zmešana - torba je narejena brez kroja ali skice ali česa podobnega. Jupi, znam šivati?? ;)

Ps: in lepo prosim, da ne spregledaste mojih oh in sploh retro adidaskovih (zanalašč tako spregam) hlač, ki so starejše od mene.

Na počitnicah imamo eno otročad, ki se seveda po dveh dneh že vsega naveliča. In seveda, je naše podstrešje pravi adut iz rokava - počasi vlečemo na plan naše igrače.. Včeraj smo se cel dan žebljičkali. Mene je sicer bolj fascinirala retro škatla, v kateri so bili žebljički..