Krasen nedeljski dan sem skupaj s tretjino Slovenije preživela na cesti okrog Blejskega jezera. Jaz in tretjina Slovenije se je imela fino super, grizljala kostanje, pol poti poslušali, da ‘naj se obrnemo nazaj’, iskala hišo od enega bivšega alpskega smučarja, štelo čivave, .. Enihu, Bled je lep. Še lepši je pa verjetno med tednom.
_
In spent a sunny winter Sunday walking around Lake Bled.
Rada se vozim s kolesom. Res rada. To je ena izmed najboljši stvari v Ljubljani, da greš lahko s kolesom povsod. Na rodni grudi furamo državne ceste, visoke klance, dolge razdalje in hitre rečane (se opravičujem vsem iz Reke, sam res grozno voziste). V Ljubljani pa je vožnja s kolesom (skoraj vedno) užitek. In letošnja zima je idealka. In vesela sem, ko zjutraj vidim mnogo ljudi na kolesih.
In komaj čakam, da dobim svoje kolo.. Taka handmade in Ježica. Do takrat si sposojam Ajdino kolo, ker se je moj, ta mestni odločil, da se mu ne da več. In bremze imam zanič. In ta zadnja fotka je krasna embalaža od Neže. In ta embalaža je sedaj moj bookmark.
_
Po teh počitnicah je vse kar potrebujem red in disciplina. In sonce in modro nebo. In morda en mini počitek. ;)
_
After the holidays all I need is discipline. And the sun and the clear blue sky. Ok, and maybe a short break. ;)
Ko najdem komad, tisti, v katerega se zaljubim, ga poslušam na repeat kak dan, dva, sedem. Na repeat pomeni, da ne poslušam nič drugega. Mislim, da imam rekord 60x brez pavze. T. temu reče ‘avtistično poslušanje glasbe’. In spet sem tam. Globoko zaljubljena in s srečo v srcu, ko reče: “Don’t stop imagining. The day that you do is the day that you die.”
_
I love falling in love with music. When I find the song, I am capable of pressing on the repeat button for a day or two. My personal record is 60 repeats without pausing once. And I have a new love. “Don’t stop imagining. The day that you do is the day that you die.”
Od kar se mi je Zorki pokvaril, sanjam samo še o fotkanju na film. Logično. In ko sem ugotovila, da sem bila lani res pridna, sem kliknila na bolho in si kupila Zenita. Takega z olimpijskimi krogi seveda. In fant, ki mi ga je prodal, mi je poklonil še črnobeli film (moj prvi v življenju!). In Ajda me je naučila uporabljat svetlomer. In stric mi jih je razvil. In jaz sem ful vesela. Film je res kul. In naslednji bo barvni.
_
I bought myself an old Zenit camera for Christmas. And I used black and white film for the first time in my life. And I am so happy.
Novo leto, novi plani in novi projekti. Zadnje dni sem samo počivala in razmišljala. In ena punca mi je zračunala neke številke iz mojih rojstnih datumov in povedala mi je, da je moj veliki minus lenoba. In letos imam plan zafrknit zvezde in tako sem se odločila za veliko novih in pridnih stvari. Ena izmed teh je, da bom tu pa tam, kako objavo napisala še v angleščini, ker je na mojih google analytics grafkih vsak dan več klikov iz tujine. Druga je ta, da sem se odločila za 365 project. Ko sem razmišljala, kaj bi me res veselilo, sem se spomnila na stvar, ki jo imam najraje na svetu - fasade. Tako se bom potrudila vsak dan objaviti eno fasado - lepo ali slepo, zanimivo ali grdo, ljubljansko ali tisto iz rodne grude, betonsko ali kamnito, celo ali samo detajl.
_
New year, new resolutions, new plans. In 2012 I plan to do a lot of things - I will write my posts also in English and I decided to start a 365 project. Every dan I will post a picture of my favourite thing - a facade. Facades that are beautiful or those without windows, interesting or ugly, from Ljubljana or my hometown, made from concrete or stone, .. Let’s see if it lasts.
Ful imam rada sezname. Pišem si jih vsak dan, za v trgovino in za življenje. Danes sem šla en krog, s ta pravo muziko v slušalkah in sem potegnila črto čez enajstko in rada bi izpostavila pet stvari, ki so se mi zgodile v letu enajst in se jih bo rada spomnila.
1. koncert Sufjan Stevensa v mesecu maju. Nekaj najlepšega, kar sem kdaj videla in slišala.
2. razstava v sklopu Bienala neodvisne ilustracije v oktobru. Moja prva, ta prava in še enkrat hvala vsem, ki ste prišli, pogledali in feedbackali.
3. sejem na Taboru v septembru. Čeprav je september že skoraj jesen, je bil to najboljši poletni dan. Super družba na štantu, veliko ljudi, spoznavanja, podpisovanja.
4. sproščeni četrtki. Poletno druženje na klopci pred LPjem, srkanje gin tonika in momenti, da se poletje ne bi nikoli končalo.
5. Mila v oktobru. Že drugič teta. Bit teta je krasen poklic.
Super je bilo. in komaj čakam dvanajstko. Seznam imam že narejen!
Že par let imam navado, da za novo leto pripravim kakšno presenečenje za novoletno čestitko. Vsako leto se mi je tudi seznam prijateljev večal, ker nisem imela srca koga črtat. ampak letos, ko so taki časi, črtam vse. Odločila sem se, da 150 evričev (najmanj toliko vsako leto porabim za ta presenečenja in poštnine) podarim nekomu, ki jih potrebuje. Vem, da je tudi pri nas velko ljudi v stiski, a sem se odločila, da novoletni denar poklonim slovenskemu misijonu na Madagaskarju. Sicer sem za ta namen odločila, kar nekaj časa nazaj, mi je bil dokumentarec o patru Petru Opeki samo znamenje, da sem se prav odločila. Hvaležna sem za ljudi, ki jim ni vseeno za sočloveka in nam s tem dajo vedeti, da bo jutrišnji dan lep.
Ampak, da pa vseeno ne bi nič naredila, sem pripravila dve čestitki, ki si ju lahko natisnete. Vem, da sem malo pozna, ampak tudi jaz sem vedno pošiljala čestitke zadnjo minuto. Namesto hvala, pa si želim, da kakšen evro stisnete v roku kakemu brezdomcu ali človeku v stiski.
Polno veselja dvanajstko želim!
Zadnjič je T. fino rekla, da se tolaži s tem, da bo konec. Čeprav še sama ne ve česa bo konec. Mislim, da sem na podobni točki tudi sama. Glava in telo sta se mi naravnala na en konec in zdaj tiho, a hropeče, čakata, da se bosta v enem trenutku resetirala. Mogoče bo ta trenutek takrat, ko bo enka šla v dvojko, ko bom mogoče zaspala pred tretjo uro zjutraj in v trenutku, ko bo lepo..
In, ko smo že pri koncu. Na pepermintu sem se znašla v kolažu mojih najljubših barv in če bi rad kdo ob koncu leta komu podaril grafiko ali pa značko, sem samo en klik stran.
