Malo zimske palete. Barvne. Ta zelene. Ko sem bila majhna (osnovnošolsko majhna, ne lanskoletno majhna) sem bila ful jezna, zakaj so vsa drevesa v naši vasi prekrita s tem grdim lišajem. Mislila sem, da je to kakšna bolezen. Kot lišaji pri ljudeh. taki stari in betežni mi delujejo lišaji. Potem mi je pa tovarišica Veronika pri Spoznavanju narave razložila, da so lišaji znamenje čistega zraka. Enihu, na rodni grudi imamo ful lišajev.

Kakijev nisem nikoli marala. Tisto sluzasto zadevo in kot imam jaz sreče v življenju, nabašen še na takega, ki veže. Zadnjič sem slišala ful zanimiv ljudski rek: ‘kakiji so za goste in prasce’. Ampak letos smo iz Kanala in ajdovščine dobili neke kakije, ki so trdi kot jabolko in slatttki kot sonce. In ne, niso vanilija kakiji. To je neka stara sorta, še iz časov, ko se ni vedlo, kaj je vanilija. V glavnem ljubezen in a must jesenska hrana. Me pa je nekaj vedno begalo pri kakijih, zakaj se reče khaki barva tej puščobi, če so kakiji modno oranžni? V čudnem svetu živimo.

Upam, da vsi veste, da je slovenski prevod za brunch zasilo (za-jtrk plus ko-silo) in upam, da tudi veste, da obstaja tudi kočerja. Dnevi, ki se začnejo z zasilom, so itak top. Če se pa dnevi začnejo na brunchu pri Klari in Klemnu v Mostah, potem pa .. enačim ta dan z zadetkom na loteriji. Najprej morem povedat, da sem bila šokirana nad dejstvom, da so Moste samo 12 minut s kolesom stran od mene. Zmerej sem mislila, da je to tako daleč, da se ne splača hodt. Potem me je prijetno šokiralo, kako hud prostor imata v Vili Mojimir. Ko pa sem zagledala vso hrano na mizi, sem pa začela jecljati! Super je bilo - napokali smo se finih jajčnih mafinov (spet si nisem zapolnila ta pravega kuharskega imena), si prstke obliznili ob bombetkah presenečenja in nadvse pohvalili jogurt s kosmiči in toplimi malinami. In srkali zeleni čaj na ta pravi temperaturi. Tisti, ki jo da od sebe peč na drva. In sonce je sijalo na ravnoprav zdrsan parket. Enihu, začetek tedna za ’sedi, pet’! ;)

Ko sem bila majhna (do predlani) sem bila vsem ljubljančanom fouš, da živijo v Ljubljani, da imajo vse na dosegu roke, da lahko trenirajo plavanje in gredo v galerije, da jim ne rabi vsak petek in nedeljo spakirat in se odpravit nekam, razmišljat, kaj vzet s sabo za oblečt in te monade. Ampak zdaj vem, kako neprecenljivo mastercard je zamenjati zrak, pobegniti megli, se skriti pred žgočim asfaltom. Imet dva doma.

Ta objava ne potrebuje besed. Potrebno je samo pogledati neskončno modrino na prvi fotografiji. Rodna gruda, danes.

Ena velika stvar oddana v tiskarno (ok, čez par minut bo), adrenalina tolko, da sem ob pol treh zjutraj imela filmski maraton, ampak.. ta teden se grem enega izmed mojih najljubših športov - gledanjevluft! Ok, pa še na kako kavo bom šla! ;)

Nisem človek, ki bi delala dolgoročne plane. Ne vem kaj bom počela naslednje leto, čez štiri leta, daydreamam samo za kak teden naprej. Vse kar vem je to, da bom enkrat umrla. To je na moji agendi. In to ni morbidna objava. Ampak zdaj, ko sem velika, vidim, da so določene stvari kul, da so naplanirane, da so točkovno postavljene nekam v moje življenje. Da se prebijem čez kajmijebilotegatreba ali marbiblamehanik momente. In da grem po stopnicah in je na vrhu lepo (aha, neki sem le odnesla od filozofije v srednji). In vmes bom valjda poslušala muziko.

Ok, in prvi plan je ta, da se bom vozila s kolesom. Mojim kolesom. Hvala, Ajda, za prvo vožnjo, za katero si želim, da ne bi nikoli končala!

Rada imam vikende v Ljubljani, ker je takrat zrak zvok mesta drugačen in lahko počneš stvari, ki jih ne moreš delati čez vikend, recimo se zbuditi s soncem, oprati kolo na balkonu, si privoščiti zajtrk dolg za dve nadaljevanki in se odpraviti na kosilo (sobote, ko ti nekdo skuha, so itak najboljše sobote!). Na tako posebno kosilo s soundtrackom, z juho iz čičerike in bučo in kokosovim mlekom in s sojo v smešni embalaži in humusom in blitvo s česnom in še ene stvari, ki si jih nisem zapomnila, ampak so ble njami, in fiiinim štrudljem in pili smo iz različnih kozarcev. In reševali ankete. Fun fun fun! R. res zna. In Mendij ima plašč najlepše barve.

Včasih je res smešno, kako te lahko ena sama barva, ena kava, ena feltna, ena barvna odločitev, en komad, ena pametna odločitev, da ne grem ven in sem potem vsa spočita naslednji dan, en koncert, en krožnik popečenega kislega zelja, ena prečrtana stvar v beležki, ena nepričakovana prijaznost, ena noseča punca, en pogovor v angleščini, ena črta več, en plan za september, ena pogumna odločitev, eno upanje, en krog s kolesom, ena molitev, ena nesrečna sreda, ki je nesrečna na en tak poseben način, en komentar, en zaključek, en del poti v službo, ki je prekrit z rumenimi listi, eno vreme, ena fina družba in ena čokoladna torta z višnjami spremeni. In v bistvu se to skupaj je samo ena zanka v puloverju. In spet maham - dvem pogumnim puncam, Jeri in Joani!

Četrti iz letošnje serije glasbenih večerov. Tokrat madžarski z udarnimi notami klavirja!
In ob tej priliki bi pozdravilo eno gospodično Nežo, ki uživa in kolesari na Madžarskem!! Neža, čau!