Vsakič, ko razmišljam, kaj bi napisala o zdaj, razmišljam sam o tem, kako bi bentila nad zimo in mrazom in rjavo in sivo barvo.  Ampak morem priznati, da pa je nekaj čarobnega v vonju gnilih rumenih listov na razmočenih tleh, gibanju, ki ga ustvarja mraz in veter, težini svetlobe ob štirih popoldne in tej konstantno prisotni mirnosti, ki jo poleti doživiš sam ob petkih dopoldne v Stari Ljubljani. Veliko življenja je v tem umiranju.

In k vsaki dobri stvari na svetu paše tudi soundtrack in mislim, da Balmorhea zna pokazat to življenje, srečo upanje in veselje. Grem hitro spat, da bo kmalu torek!

Tisto, ko najdeš nek smešen mleček v gozdu za hišo, ki ima na sebi najlepšejšo retro barvno paleto. In tisti fotosešn na okenski polici, ki ti ne da miru. In ko se zavedaš, da sedaj nekaj časa barv ne bo in bo treba ukrepat. In zraven paše ta muzika. Do neskončnosti. In zadnja fotka je fotomontaža. Taka za na Havaje, za plavat pod vodo in imet svetlo modre kopalke in sonce na desni strani.

A veš tisto, ko ne bi bil tukaj. To se mi zadnje čase konstantno dogaja, v različnih prostorih, ob različnih časih. Danes ne bi bla doma, v torek se mi ni dalo bit tam, v sredo na troli sem si zaželela bit drugje. Včeraj sem si (šokantno) zaželela sneg, medtem, ko danes razmišljam o mesecu avgustu. Opažam tudi, da se mi to dogaja tudi na mikrolokacijah - ko sedim, bi ležala, ko ležim, bi bla odzunaj. In je naporno in utrujajoče. In boli me tam nad žličko.

Se mi je kar malo zavrtelo, ko sem odprla novo mapo za novo sezono plakatov glasbenih večerov. Že šesto mapo!!
In vsake sezone, vsakega plakata se ful veselim. Letos bomo barvni. Sem si obljubila.

A smo bili včasih res tako močni in/ali nam je bilo tako vseeno, da smo nosili te težke martinske? Še razmišljam, če bodo postale moje jesenske mustice. Vem pa, da bom z veseljem nosila to mamino majico izpred 25 let in hortenzije so ene redkih, ki me do narcis razveselijo! Pa še vode jim ne rabi zamenjat. Rože, ki ne komplicirajo! Kako krasno.

Tako, imeti enkrat razstavo v življenju, obkljukano. Še enkrat hvala in hvala vsem, ki ste prišli. Ful vas je bilo in bila sem res srečna in na koncu precej utrujena. In rože sem dobila. Dvoje. Za vse, ki vas mogoče še zanima šest ilustracij, dva trikotnika, realen in ta drugi svet in še kup krasnih ilustracij na Bienalu neodvisne ilustracije vabljeni v Kino Šiška do 27. oktobra. Za tistega, ki si pa želi en mini pogled na mesto, žalost in gugalnico in na Ninine noge pa lahko klikne k Ani.

In še enkrat, hvala!

Veliko stvari se dogaja in jaz ne hendlam vsega. Ali pa se mi ne da fotiča nosit s sabo. Bila sem na mesecu oblikovanja, postavljala razstavo v Kino Šiška. Ok, pod postavljanje se šteje, da sem narisala shemo, kako naj ilustracije stojijo in se sprijaznila z dejstvom, da bom imela sodo (!!!) število ilustracij. In bila na kavi z najlepšo srajco v Ljubljani, ki ima tudi žep za konfete! Ostali del sem prespala.

Tako zgledam na večjem formatu in v celofanu. OK, ni celofan, tista folija je, sam celofan (a ni kul beseda?) se lepše sliši. Hvala prijaznim puncam in Perotu v printam.si. Enihu, še nikoli nisem bila v tako velikem formatu, kar malo fobična ratujem. In za vse, ki me bereste preko rssjev - header je nov (hvala, Matilda in Gola, ki sta že pohvalili) in lahko klikneste tudi na www in če vam postavitev ta črnih delov ni všeč, vam dovolim, da si jo po mili volji premikaste!
Se vidmo v ponedeljek!

Zadnjič se mi je en fant lotil razlagat, da kako se lahko rešim svojih fobij, sam.. mal brezveze, a ni? Kaj bi potem risala.. kuharske recepte, tv sporede? Enihu, to fobijo pred razstavami, ko se pojavi ful ljudi (hipotetično) in ne veš, a jim je kul kar delaš (hipotetično) in potem neki navali navdušenja ali pa ne navdušenja, buhnedej kaki ljubčki in objemanja (hipotetično), najdeš fleke na steklu (hipotetično) in vino je kislo (hipotetično), bi z veseljem delila z vami. Tako, da vsi super vabljeni v ponedeljek na otvoritev Bienala slovenske neodvisne ilustracije v Kino Šiška ob 20h (klik za ditajle)! Mogoče vas bom še enkrat povabila, sam res se splača videt mene, ko imam fobijo!

opomba avtorice: dela na zgornji ilustraciji so zgolj simbolična in nimajo nobene veze s ponedeljkom!

Vsi na veliko razlagajo kako kul, da se je začela jesen, ker so zdaj bolj delovni.. Kot kaže spet ne sodim v kategorijo teh ljudi. Jaz super delam, ko je sonce in vroče in potem morem zaradi vseh vročin it delat v kak lokal, kjer imajo klimo. Jeseni ležim in pijem čaje in imam suho kožo. Edina dobra stvar jeseni je to, da si morem dat kapo gor, ko grem na kolo in končno moj frfru mal počine. Poletje in veter v laseh so bila zanj tu mač.