Ful imam rada sezname. Pišem si jih vsak dan, za v trgovino in za življenje. Danes sem šla en krog, s ta pravo muziko v slušalkah in sem potegnila črto čez enajstko in rada bi izpostavila pet stvari, ki so se mi zgodile v letu enajst in se jih bo rada spomnila.
1. koncert Sufjan Stevensa v mesecu maju. Nekaj najlepšega, kar sem kdaj videla in slišala.
2. razstava v sklopu Bienala neodvisne ilustracije v oktobru. Moja prva, ta prava in še enkrat hvala vsem, ki ste prišli, pogledali in feedbackali.
3. sejem na Taboru v septembru. Čeprav je september že skoraj jesen, je bil to najboljši poletni dan. Super družba na štantu, veliko ljudi, spoznavanja, podpisovanja.
4. sproščeni četrtki. Poletno druženje na klopci pred LPjem, srkanje gin tonika in momenti, da se poletje ne bi nikoli končalo.
5. Mila v oktobru. Že drugič teta. Bit teta je krasen poklic.

Super je bilo. in komaj čakam dvanajstko. Seznam imam že narejen!

Že par let imam navado, da za novo leto pripravim kakšno presenečenje za novoletno čestitko. Vsako leto se mi je tudi seznam prijateljev večal, ker nisem imela srca koga črtat. ampak letos, ko so taki časi, črtam vse. Odločila sem se, da 150 evričev (najmanj toliko vsako leto porabim za ta presenečenja in poštnine) podarim nekomu, ki jih potrebuje. Vem, da je tudi pri nas velko ljudi v stiski, a sem se odločila, da novoletni denar poklonim slovenskemu misijonu na Madagaskarju. Sicer sem za ta namen odločila, kar nekaj časa nazaj, mi je bil dokumentarec o patru Petru Opeki samo znamenje, da sem se prav odločila. Hvaležna sem za ljudi, ki jim ni vseeno za sočloveka in nam s tem dajo vedeti, da bo jutrišnji dan lep.

Ampak, da pa vseeno ne bi nič naredila, sem pripravila dve čestitki, ki si ju lahko natisnete. Vem, da sem malo pozna, ampak tudi jaz sem vedno pošiljala čestitke zadnjo minuto. Namesto hvala, pa si želim, da kakšen evro stisnete v roku kakemu brezdomcu ali človeku v stiski.

Polno veselja dvanajstko želim!

Zadnjič je T. fino rekla, da se tolaži s tem, da bo konec. Čeprav še sama ne ve česa bo konec. Mislim, da sem na podobni točki tudi sama. Glava in telo sta se mi naravnala na en konec in zdaj tiho, a hropeče, čakata, da se bosta v enem trenutku resetirala. Mogoče bo ta trenutek takrat, ko bo enka šla v dvojko, ko bom mogoče zaspala pred tretjo uro zjutraj in v trenutku, ko bo lepo..

In, ko smo že pri koncu. Na pepermintu sem se znašla v kolažu mojih najljubših barv in če bi rad kdo ob koncu leta komu podaril grafiko ali pa značko, sem samo en klik stran.

Malo zimske palete. Barvne. Ta zelene. Ko sem bila majhna (osnovnošolsko majhna, ne lanskoletno majhna) sem bila ful jezna, zakaj so vsa drevesa v naši vasi prekrita s tem grdim lišajem. Mislila sem, da je to kakšna bolezen. Kot lišaji pri ljudeh. taki stari in betežni mi delujejo lišaji. Potem mi je pa tovarišica Veronika pri Spoznavanju narave razložila, da so lišaji znamenje čistega zraka. Enihu, na rodni grudi imamo ful lišajev.

Kakijev nisem nikoli marala. Tisto sluzasto zadevo in kot imam jaz sreče v življenju, nabašen še na takega, ki veže. Zadnjič sem slišala ful zanimiv ljudski rek: ‘kakiji so za goste in prasce’. Ampak letos smo iz Kanala in ajdovščine dobili neke kakije, ki so trdi kot jabolko in slatttki kot sonce. In ne, niso vanilija kakiji. To je neka stara sorta, še iz časov, ko se ni vedlo, kaj je vanilija. V glavnem ljubezen in a must jesenska hrana. Me pa je nekaj vedno begalo pri kakijih, zakaj se reče khaki barva tej puščobi, če so kakiji modno oranžni? V čudnem svetu živimo.

Upam, da vsi veste, da je slovenski prevod za brunch zasilo (za-jtrk plus ko-silo) in upam, da tudi veste, da obstaja tudi kočerja. Dnevi, ki se začnejo z zasilom, so itak top. Če se pa dnevi začnejo na brunchu pri Klari in Klemnu v Mostah, potem pa .. enačim ta dan z zadetkom na loteriji. Najprej morem povedat, da sem bila šokirana nad dejstvom, da so Moste samo 12 minut s kolesom stran od mene. Zmerej sem mislila, da je to tako daleč, da se ne splača hodt. Potem me je prijetno šokiralo, kako hud prostor imata v Vili Mojimir. Ko pa sem zagledala vso hrano na mizi, sem pa začela jecljati! Super je bilo - napokali smo se finih jajčnih mafinov (spet si nisem zapolnila ta pravega kuharskega imena), si prstke obliznili ob bombetkah presenečenja in nadvse pohvalili jogurt s kosmiči in toplimi malinami. In srkali zeleni čaj na ta pravi temperaturi. Tisti, ki jo da od sebe peč na drva. In sonce je sijalo na ravnoprav zdrsan parket. Enihu, začetek tedna za ’sedi, pet’! ;)

Ko sem bila majhna (do predlani) sem bila vsem ljubljančanom fouš, da živijo v Ljubljani, da imajo vse na dosegu roke, da lahko trenirajo plavanje in gredo v galerije, da jim ne rabi vsak petek in nedeljo spakirat in se odpravit nekam, razmišljat, kaj vzet s sabo za oblečt in te monade. Ampak zdaj vem, kako neprecenljivo mastercard je zamenjati zrak, pobegniti megli, se skriti pred žgočim asfaltom. Imet dva doma.

Ta objava ne potrebuje besed. Potrebno je samo pogledati neskončno modrino na prvi fotografiji. Rodna gruda, danes.

Ena velika stvar oddana v tiskarno (ok, čez par minut bo), adrenalina tolko, da sem ob pol treh zjutraj imela filmski maraton, ampak.. ta teden se grem enega izmed mojih najljubših športov - gledanjevluft! Ok, pa še na kako kavo bom šla! ;)

Nisem človek, ki bi delala dolgoročne plane. Ne vem kaj bom počela naslednje leto, čez štiri leta, daydreamam samo za kak teden naprej. Vse kar vem je to, da bom enkrat umrla. To je na moji agendi. In to ni morbidna objava. Ampak zdaj, ko sem velika, vidim, da so določene stvari kul, da so naplanirane, da so točkovno postavljene nekam v moje življenje. Da se prebijem čez kajmijebilotegatreba ali marbiblamehanik momente. In da grem po stopnicah in je na vrhu lepo (aha, neki sem le odnesla od filozofije v srednji). In vmes bom valjda poslušala muziko.

Ok, in prvi plan je ta, da se bom vozila s kolesom. Mojim kolesom. Hvala, Ajda, za prvo vožnjo, za katero si želim, da ne bi nikoli končala!